Člen 7, aneks C

Pred dvema desetletjema so se diplomati odločili. »O prevzemu jamstev nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ali Narodne banke Jugoslavije se za devizne hranilne vloge v poslovni banki in kateri koli njeni podružnici v kateri koli državi naslednici pred dnem njene razglasitve neodvisnosti nemudoma začnejo pogajanja, pri čemer je zlasti treba upoštevati zaščito deviznih hranilnih vlog posameznikov. Ta pogajanja bodo potekala pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave.« To je bil sklep, ki ga v Sloveniji, na Hrvaškem in v diplomaciji poznajo kot člen 7, aneks C.

Minilo je nekaj časa, diplomati z ene in druge strani so ga zlorabljali, vmes povlekli še kakšnega nezadovoljneža z obeh strani meje. In celo pridobili kakšen volilni glas. Potem se je marsikaj spremenilo. Slovenija je vstopila v Evropsko unijo, Hrvaška pa je kazala neizmerno željo vstopiti vanjo čim prej. Vse lepo in prav. A zgodilo se je, da so se politične razmere na Hrvaškem spremenile; vse, o čemer je odločila nekdanja oblast, je postalo za novo nesprejemljivo. Tudi dogovor, da bosta državi pri reševanju vprašanja varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke spoštovali določila sporazuma o nasledstvu iz leta 2001.

Na podlagi njunega dogovora je takratni podpredsednik hrvaške vlade Ivan Šuker poslal pismo v švicarski Basel in obvestil slovensko vlado, da bo Hrvaška spoštovala določila sporazuma in da bo vprašanje nekdanje LB rešeno v okviru pogajanj o nasledstvu. Za zapik se je Zagreb v četrtem poglavju o prostem pretoku kapitala jasno obvezal, da se vprašanje varčevalcev nekdanje LB rešuje pred baselskim sodiščem.

Zdaj, desetletje pozneje, je Zagreb na to pozabil. Namenoma?

Slovenija je že nekaj časa v EU, Hrvaška si vanjo želi na vse pretege. Zagotovo bo deležna dobrodošlice. Vendar bo kljub temu morala upoštevati pravila diplomatskega šaha; in s pozicije »XY« nemara le privoliti v »7C«.