Tiskane izdaje
Ali bo fiskalno pravilo, ki državo v skladu z medvladno pogodbo 25 članic EU o fiskalnem paktu obvezuje k uravnoteženju javnih financ oziroma omejitvi dolgoročne zadolženosti države od leta 2015 dalje, zapisano na ustavni ali »zgolj« zakonski ravni, bo odločila politika.
Ne glede na to, kako bo na koncu presodila, bo morala to opraviti z visoko stopnjo soglasja. Če bo vladajoča koalicija vztrajala pri spreminjanju ustave, bo za to potrebovala dvetretjinsko podporo. Če se bo odločila za zakonske posege, bodo morali ti po zdajšnjih zavezah prav tako uživati dvetretjinsko podporo. V tem smislu torej ni veliko dilem. Šestdeset glasov je šestdeset glasov. Teh koalicija brez podpore opozicije nima.
Protikrizni varčevalni ukrepi in z njim povezano fiskalno pravilo niso predvsem (ustavno)pravni problem. So do tiste mere, ko si spodobna stroka, ki kaj dá na svojo verodostojnost, ne bo dovolila, da ji nekdo zaradi kakršnih koli preračunavanj vsili, da se podpiše pod nekaj, kar je v nasprotju z njenim védenjem in argumenti. Strokovna skupina ustavne komisije je tako že dala vedeti, da v drugo ne bo pristala na časovne omejitve, kot so veljale prvič, ko se je do vladnega predloga zapisa fiskalnega pravila morala opredeliti v nekaj dneh.
Politiki, ki je načelno soglasje o zapisu fiskalnega pravila v ustavo dosegla še v času odhajajoče Pahorjeve vlade, bi se v sredo na izredni seji državnega zbora kmalu zalomilo. Predvsem zaradi ravnanja SD. Nekdanji premier je nastopil tako, kot da še vedno vodi vlado, poslanska skupina se mu je skoraj v celoti uprla in si hotela vzeti še nekaj časa za razmislek. Ta ideja je takoj postala zanimiva tudi PS.
Dogajanje na seji parlamenta je tako prineslo pomembno sporočilo. Nadaljnji postopek spreminjanja 148. člena ustave je zelo negotov. V sredo sicer na koncu doseženih zavidljivih 70 glasov podpore poslancev bo v nadaljnji proceduri težko zbrati. Iz dveh razlogov.
Opozicija – še posebej Jankovićeva stranka – želi zelo natančne podatke oziroma finančne projekcije, kaj bi uveljavitev fiskalnega pravila pomenila za državni proračun za nekaj prihodnjih let. Če tega ne bo dobila, fiskalnega pravila, ki pelje tudi v zmanjševanje socialnih pravic, ne bo podprla. In drugič. Če zapis fiskalnega pravila pomeni zgolj alibi, da bi ustavno sodišče težko dovolilo še en referendum, ki ga je Semoličev sindikat že napovedal, se politični izračun ne bo izšel. Ustava namreč ni poligon za dosego ciljev, ki jih politika in interesne skupine ne znajo doseči na drug način.
Ustavnopravna in finančna stroka bi zagotovo znali fiskalno pravilo napisati tako, da nikogar ne bi bolelo. Toda ne gre za to. Varčevalni ukrepi terjajo visoko stopnjo družbenega soglasja. Te v mandatu prejšnje vlade ni bilo mogoče doseči. Nekdanja opozicija in sedanja koalicija se tega zagotovo še dobro spomni, saj za to nosi svoj del odgovornosti. S kolikšno ostrino in posledicami bo zdaj sama izkusila to, kar se je dogajalo pred letom dni, bo kmalu jasno.
