Tiskane izdaje
Naj s solzno dolino opravim na začetku: človeku, ki je ostal brez plače ali službe, je vseeno, ali ga je to doletelo po zaslugi tajkunskega manipulanta ali pa zaradi poslovne odločitve lastnika, ki se spozna na svoj posel. Za solidarnost je to nepomembno. Je pa pomembno s toliko drugih stališč.
Primer Dela Revij, ki ga je opustošil lastnik, ki ga je zanimalo vse kaj drugega kot mediji, je bila tipična zgodba o slovenski tranziciji. Obenem pa je bila tudi potrditev vsega najčrnejšega, kar so nam novinarski aktivisti kdaj poskušali naslikati.
A treba je upoštevati, da Raščan ni nikogar odpustil (ali vsaj ne manifestativno). Po drugi strani pa je avstrijska Styria s svojo nezaslišano potezo tako rekoč razdevičila slovenski novinarski ceh. Sistematičnih odpuščanj doslej pač ni bilo, kaj šele (za slovenske razmere) množičnih.
Nedotakljivost zaposlitve novinarjev je bila do tega ponedeljka še zadnji zunanji, formalni preostanek dostojanstva tega obubožanega poklica. Prvič je nekdo drastično posegel v to sindikalistično samoumevnost, da vsaj redno zaposleni novinar ne more in ne sme izgubiti službe zaradi poslovnih interesov lastnika.
Reakcije so bile predvidljive – ali z drugimi besedami: človeške, še preveč človeške. Še isti dan se je z izjavo oglasilo DNS, ki je nespretno potegnilo paralelo z dogajanjem na Delu Revije in opozorilo na “padanje domin”.
Edini disidentski glas se je razlegel z Razgledov.net, kjer je urednik Vojko Flegar napisal: “Morda je moj vtis, da bi novinarji pri zasebnih delodajalcih radi uživali status neodpustljivih državnih uradnikov […] napačen. A za to, da se [tega vtisa] ne morem znebiti, niso […] storili ničesar. […] Analize brez (samo)refleksije […] ne bodo pomagale, ampak škodovale. Res je, da tudi državljanom, a najbolj neposredno in boleče novinarjem samim.”
Ker tudi sam podobno mislim, naj povem, kaj si v konkretnih primerih predstavljam kot samorefleksijo.
Za začetek bi lahko novinarji razmislili o nedoslednosti, ki so je mediji polni, ko gre za informacije in mnenja o vprašanjih delovne in delavske sociale, solidarnosti in konfliktov različnih interesov.
Prevladujoče stališče v medijih je bolj ali manj antikapitalistično in dušebrižniško nastrojeno proti (neo)liberalizmu. Bolj ali manj pravim zato, ker ni čisto vedno tako. Obstaja izjema – ki se sicer prilega ljudskemu glasu kot nogavica nogi –, pri kateri se mediji praviloma odločno zavzemajo za grobe metode optimiziranja poslovanja, kakršne so racionalizacija stroškov, zategovanje pasu, varčevalni ukrepi in tržno obnašanje.
Tako kot vox populi bi tudi mediji utopili v žici vode birokrate in druge, dejanske ali domnevne lenuhe v javni upravi in podobnih institucijah, ki jim pač grejo na živce. Socialno sočutje deluje le v primerih, ko (na)stradajo manualni mezdni delavci. Javnost od države seveda upravičeno pričakuje, da bo v primeru javne uprave ravnala kot dober gospodar. Pri tem pa se ne zaveda, da mora biti dober gospodar – če je treba – tudi neizprosen ali celo brezobziren.
Nereflektirana je že sama medčloveška solidarnost, zato ni presenetljivo, da si jo človek človeku najraje poklanjata in odrekata povsem arbitrarno, v skladu z lastnimi interesi. Kako bi torej lahko verjeli šele medijem, da so dobro razmislili o bistvu problema, ko poročajo in komentirajo o odpuščanjih v drugih medijih?
Prav tako pomembno za novinarsko stroko pa bi bilo, da bi enkrat za vselej razčistili s prihodnostjo novinarstva – s poudarkom na prihodnosti novinarstva v Sloveniji.
Že dolgo sem prepričan, da je v Sloveniji preveč medijev, preveč medijskih vsebin, preveč informacij nasploh. Tako majhen trg, kakršen je Slovenija, ne more ponujati javnosti tolikšne izbire publikacij in programov kot velik trg, obenem pa še zadovoljevati ekonomskih interesov medijskih lastnikov.
Medijski pluralizem je bil v Sloveniji ena najbolj napačno razumljenih in predvsem precenjenih kulturnih vrednot po osamosvojitvi: krizantema v gumbnici siromakovi.
Konkurenca med časopisi in revijami ter radijskimi in televizijskimi postajami ali spletnimi portali je nekaj povsem drugega kot konkurenca med hipermarketi. Pri veletrgovcih je konkurenca v interesu kupcev, pri medijih pa ne nujno – oz. samo do točke, ko se začne sprevračati v spiralo ponorelega ponavljanja enih in istih informacij, ki poskušajo maksimizirati doseg in minimizirati stroške.
To ne gre. Glede na stopnjo zavesti slovenskih novinarjev je jasno, da medijska konkurenca ne vpliva tako dobro na informacije in kvaliteto informacij – pa tudi ne na ceno, za božjo voljo! –, kot vpliva na maslo in moko.
V Sloveniji bi rabili razumno, ekonomično število tiskanih in elektronskih medijev – en nacionalni časopis (oz. medijsko centralo) in nekaj regionalnih, plus nacionalno TV in eno privatno, plus kup manjših internetnih satelitov, plus nekaj specializiranih publikacij za vitalna področja –, ki bi ob boljši kvaliteti, boljšem razumevanju novinarstva odtehtali statistični, a ničevi pluralizem.
Bolje par odprtih, razsvetljenih medijev kot pa na ducate ideološko zateženih na zdravje pluralizmu. Ta je tako ali tako samo eden od sinonimov za svobodo medijev. Toda svoboden medij je samo tisti, ki je tudi ekonomsko vzdržen. Večina slovenskih medijev pa to ni, niti večji ne vsi – ali vsaj ne v perspektivi.
Prištejmo k temu še informacijske trende, tranzicijo informacij s papirja na internet in druge digitalne bralnike, anomalije na oglaševalskem trgu, spreminjanje bralnih navad in načinov življenja – če gospodarske krize in padanja življenjskega standarda niti ne omenjam. Vse to vleče medije navzdol, zlasti tiskane in zlasti tiste splošnega informativnega profila. Seveda ne samo v Sloveniji, a tukaj še posebej zaradi majhnosti trga in dolgoletnega samozadovoljstva.
Nočem biti ciničen, ker sem tudi sam v tej godlji, vendar verjamem, da se bodo slovenski mediji dejansko začeli sesuvati. Če je v ZDA v zadnjih dveh, treh letih izgubilo službo nekajdesettisoč novinarjev, si drznem prerokovati, da jih bo v Sloveniji v naslednjih petih letih kakšnih petsto. Šele potem bo trg novinarske delovne sile realno pokrival potrebe medijskega trga. Ne bo prekarnih, ne bo brezposelnih, bodo samo prekvalificirani. Morda bo vse skupaj celo ne zelo boleče.
In če sem vseeno malo ciničen: kaj pa je to takega, petsto odpuščenih v petih letih? Toliko jih lahko naenkrat izgubi službo v tovarni!
