V nadaljevanju preberite:
Življenje je niz oklepajev. Oklepaj začenja predklepaj in zaključuje zaklepaj. V programiranju so nas učili, naj prvemu priredimo plus ena in drugemu minus ena. Da se izničijo. V življenju se ne izide. Predklepajev je preveč. Vse do smrti, ko zadnji zaklepaj odločno vse postavi na nič.
Pred desetimi leti se je v mojem življenju odprl velik oklepaj. V polmeru desetih metrov so z menoj živeli trije mladci in trije starci. V nekem trenutku me je prešinilo, da bodo slej ko prej odšli. Vseh šest. In so šli. Mladci v svet, starci tja onkraj. Mladci, moji otroci, me ne potrebujejo več, saj so bili vzgojeni v samostojnost. Starci me ne potrebujejo, ker so umrli. Vsak s svojim končnim zaklepajem.
O otrocih povejmo več kdaj drugič. Danes naj teče beseda o starcih. Živeli so ob meni in niti minuta ni minila brez njihove prisotnosti. Eden, drugi, tretji. Tako je, če živiš doma in z njimi. Vsak dan te prestrežejo in te preplavijo s svojimi tegobami.
Teta, v sosednji hiši. Reci to onemu, reci to drugemu. Saj veš, da jaz ne morem, ker me imajo za zoprno. In sem rekla to onemu in drugemu in sem sama obveljala za zoprno. Seveda mi je šla na živce. Potem je odšla v dom na Jožefov hrib v Celju in se od tam preselila tja onkraj. Ojej, koliko je pred tem prejamrala.
