Velikonočni molk

Ni presenetljivo, da slovenska RKC ne povzdigne glasu proti načrtovanim varčevalnim ukrepom.

Objavljeno
07. april 2012 21.19
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo

Kljub precej razširjenemu prepričanju, da je največji krščanski praznik božič, je najbolj praznični dan krščanske vere danes, na veliko noč. In na letošnjo veliko noč ima največja, najbolje organizirana in najpremožnejša od krščanskih skupnosti v Sloveniji, Rimskokatoliška cerkev, res kaj praznovati.

Po lanskem annus horribilis, groznem letu, ko se je v finančno brezno pogreznila mariborska nadškofija, letošnje ne bo ravno annus mirabilis, čudovito leto, vendar sta se že v prvih mesecih zgodili dve za slovensko RKC zelo pomembni stvari. Prva je seveda oblikovanje desne vlade pod poveljstvom Janeza Jaše, v kateri sodeluje njena politična izpostava Nova Slovenija; druga, s simboličnega vidika še pomembnejša, je uspešno miniranje družinskega zakonika. Zdaj se na tem področju eno leto tako ali tako ne more spremeniti nič, potem pa bodo, kakor je napovedal minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak, napisali kompromisni zakonik.

Kompromis kompromisa torej, saj je bil že na referendumu padli predlog kompromis, ki homoseksualnim in samskim posameznikom nikakor ne bi prinesel pravic, enakih pravicam heteroseksualnih parov.

Zaradi teh obetov ni presenetljivo, da slovenska RKC ne povzdigne glasu proti načrtovanim Janševim varčevalnim neoliberalističnim ukrepom, od katerih bodo nekateri neposredno udarili po družinah, predvsem mladih in revnejših. Najbolj značilna primera sta nižje porodniško nadomestilo in odprava brezplačnega vrtca za drugega in naslednje, hkrati vpisane otroke. Potem je tu še odnos Cerkve do sindikatov, ki zaradi pretežno leve usmerjenosti drugih ni preveč pozitiven. Pa ni bilo vedno tako.

Leta 1881 je namreč papež Leon XIII. izdal encikliko Rerum Novarum (Nove stvari), v kateri se je ukvarjal s položajem delavskega razreda in posledica katere je bil vznik močnega krščansko-socialnega gibanja. Nanj, vsaj z imenom, še vedno spominja mogočna, na Bavarskem večno vladajoča stranka Christlich-Soziale Union (Krščansko-socialna unija); v navezi z bolj protestantsko Christlich Demokratischen Union (Krščansko-demokratsko unijo) pogosto, tudi zdaj, vodi Nemčijo.

V Sloveniji je bil najbolj znani predstavnik tega gibanja Janez Evangelist Krek, ki je v času pred prvo svetovno vojno pomagal, da so se Slovenci - takrat zelo na udaru potujčevanja, saj so žalibog živeli ob železnici, s katero se je prestolno mesto črno-žolte monarhije Dunaj povezalo z najpomembnejšim pristaniščem v državi Trstom - postavili gospodarsko na noge in se izognili ponemčenju. Krek je bil duhovnik in je zaradi svojih zaslug pri ohranjanju naroda gotovo najbolj pozitivna katoliška osebnost v slovenski zgodovini.

Ob štiridesetletnici enciklike Rerum Novarum je leta 1931 papež Pij XI. objavil encikliko Quadragesimo Anno (Ob štiridesetletnici), s katero je pokopal krščansko-socialno gibanje in onemogočil, da bi katoliška cerkev kdaj imela odločilno vlogo v delavskem gibanju. Na vrhuncu velike depresije, že globoko v času vladanja Benita Mussolinija v Italiji in pred vzponom Adolfa Hitlerja v Nemčiji, je Cerkev odpeljal v drugo smer. Naslednik Pija XI. - Pij XII. - tako ni nikoli obsodil zločinov fašizma in nacizma, posledica njegovega delovanja pa so bili tudi takšni ekscesi, kot je bil prihod ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana na Plečnikov stadion v Ljubljani, ko so domobranci na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, prisegli, da se bodo skupaj z Nemci borili proti komunistom, torej partizanom.

Vendar nikakor ni mogoče kar počez trditi, da vsi pripadniki Cerkve podpirajo vse, kar se rodi na desnici. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je v Latinski Ameriki nastala tako imenovana teologija osvoboditve, s katero so duhovniki kritizirali revščino, ki jo je povzročila socialna nepravičnost na tem območju. Teologija osvoboditve je zagon izgubila sredi 80. let, ko sta jo konservativni papež Janez Pavel II. in vatikanska kongregacija za doktrino vere - vodil jo je sedanji papež Benedikt XVI., takrat kardinal Joseph Ratzinger - ožigosala kot krščanski marksizem in njene zagovornike odstranila s pomembnih položajev. Vendar je tudi Janez Pavel II. po padcu komunizma pogosto kritiziral nebrzdani liberalizem, ki je zavladal po letu 1990 in ki mu danes večinoma pravijo neoliberalizem.

Iz ust slovenskih predstavnikov RKC takšnih kritik Janševe različice neoliberalističnih ukrepov - oziroma različice neoliberalizma njegovega finančnega ministra Janeza Šušteršiča - ni slišati. Verjetno bi jih lahko le, če bi se nova slovenska vlada, po zgledu vlade ene najbolj katoliških držav na svetu, Italije, odločila, da bo obdavčila tudi premoženje Cerkve.