Več muzike 
za manj denarja

Zima je in edini omembe vredni zvoki Ljubljane poleg prometnega šuma so osamljeni kriki vran. Mrtvilo, mislim predvsem kulturno in prireditveno, je vsaj na odprtih in javnih mestnih prostorih v tem času skorajda popolno. Tako je tudi v drugih slovenskih krajih, z izjemo Maribora, kjer imajo letos veliko kulturno fešto, evropsko kulturno prestolnico, in temu primerno se pač mrtvilu niso mogli prepustiti. Številni slovenski festivali, ki z veselimi zvoki polnijo mestne ulice, trge, gradove, cerkve, stadione in ostale javne prostore, v tem času pač po zakonih narave hibernirajo in čakajo na spomladanski piš, ki bo prinesel otoplitev.

Morda se zdi nenavadno, da se ravno v tem času toliko ukvarjamo s festivali, toda za to imamo dober razlog – spletni portal Culture.si je izdelal velik infograf, na katerega je nagrmadil množico slovenskih festivalov po mesecih, tednih in zvrsteh. V stolpce, ki spominjajo na kako padavinsko ali temperaturno tabelo, jih je razvrščenih nekaj čez 140, ostali slovenski festivali, še kakih petdeset jih je, se na grafu niso znašli, saj še niso prijavili letošnjih datumov poteka.

Ko si človek ogleduje graf, mu jasno stopi pred oči, na kaj vse lepijo priljubljeno besedo »festival«. Razpon sega od dogodkov, kjer resnobno poslušalstvo spremlja srednjeveško liturgično glasbo, do dogodkov, kjer se podivjani udeleženci valjajo v blatu ali zamahujejo s telesi v najbolj norih metalskih ritmih, od komornih branj poezije do množičnih koncertov zvezdniškega in estradnega blišča, od dogodkov, ki kar pokajo od nacionalnega pomena, do dogodkov, katerih glavni zaščitni znak je vonj po koruzi ... Da ne omenjam komercialnih zadev, kot so nakupovalni festivali ali festivali njokov in krompirja, ki jih sicer na grafu ni, toda iz izkušenj vemo, da skačejo tako rekoč iz vsake slovenske luknje. Res, identitet in obrazov prireditev, ki slišijo na ime festival, je neskončno.

Kaj stoji za tem festivalskim bumom, ki se je začel 
v devetdesetih letih in mu še ni videti konca? Osrednje pozitivne poante festivalov so naslednje: gre za prireditve, ki generirajo prepoznavnost mest, krepijo njihovo identiteto, spodbujajo kulturni turizem, izpolnjujejo človeško željo po druženju, zabavi in užitku, na povsem kulturnem polju pa ponujajo vpogled v mednarodno dogajanje na določenem področju in umetnikom nudijo možnost čezmejnega sodelovanja. Nekateri bolj množično in popularno usmerjeni so očitno tudi dober vir zaslužka za organizatorje.

In slaba stran festivalizacije? Tudi ta obstaja in tudi o tej je treba kaj reči. Očitno je, da je festivalska scena precej razdrobljena, da se festivalski zemljevid riše bolj kot ne stihijsko in da se tudi javni denar tako deli. Tako imamo denimo v mestu vsaj tri zelo sorodne festivale uprizoritvenih in odrskih umetnosti, vsako leto vznikne po en nov plesni festival, imamo dva feministično usmerjena festivala in še bi lahko naštevali. Če hočemo preprečiti nadaljnje drobljenje in pomagati najboljšim festivalom, da (p)ostanejo profesionalno organizirani in mednarodno referenčni, bi bila na mestu kulturna politika, ki bi spodbujala sodelovanje ali nemara celo združevanje sorodnih festivalov. Tako bomo zanje manj zapravili, na njih pa videli več. Kulturna politika bi morala spodbujati sodelovanje festivalov in nemara celo njihovo združevanje.