Tiskane izdaje
V tednu, katerega konec držite v rokah, in še kak dan prej nas je politika prepričevala, da bodo »preboj iz krize« omogočile tudi ustavne spremembe. No, v resnici le upajo, da bodo s težo in daljnosežnostjo odločitev prekrili njihovo vsebinsko zgrešenost in praznino. Za eno takšnih cvetk je poskrbel kar predsednik parlamenta, ki je vsled kolobocije z neprevzemom glasovnic pri kandidaturi Zorana Jankovića dejal, da bi morali o predsedniku vlade v prihodnje glasovati javno.
Šefa vlade, enega temeljnih nosilcev suverenosti, ne volimo državljani neposredno, ampak to namesto nas storijo poslanci. Parlament v imenu ljudstva suvereno odloča o skupnih zadevah, vlada pa je tista, ki suverenost izvaja. Torej je popolnoma logično, pošteno in pravilno, da tako kot poslance in - mimogrede - ustavne sodnike tudi predsednika vlade volimo tajno. Virantova zamisel je naravnost škodljiva, saj bi porušila občutljiva razmerja med nosilci suverenosti in temeljnih akterjev v sistemu zavor in ravnovesij, ki urejajo osnovno delovanje demokratične republike.
Virantu v bran lahko sicer rečemo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nekaj podobnega velja za ideje o večinskem volilnem sistemu, za katerega sta se - vsaj javno - zavzela tako bivši kot, verjetno, bodoči mandatar, Zoran Janković in Janez Janša. Tudi v delu javnosti je naletela na radostna ušesa, češ s takšnim sistemom bo laže vladati. No, ne bo. Niti pomotoma.
Eden večjih mitov večinskega volilnega sistema je, da naj bi pripomogel k oblikovanju stabilne vlade. Pri tem politiki in razni komentatorji kot primer radi navajajo Veliko Britanijo z laburisti in konservativci. Resnica je seveda drugačna. Volilni sistem gor ali dol, tudi Britanci poznajo koalicijske vlade. Ena takšnih vodi državo prav zdaj. Še več: v britanskem parlamentu nista samo dve stranki, ampak jih je kar enajst. Tisto, kar zmanjšuje pomen manjših strank je dejstvo, da ima njihov parlament kar 649 sedežev.
Če bi večinski sistem cepili na slovenske razmere z 90 sedeži v parlamentu, bi dobili popolno politično zmešnjavo. Glede na vseprisotni lokalpatriotizem in splošni odpor do politike bi v marsikaterem volilnem okraju zmagal kak zagnan lokalni ekscentrik, politične stranke pa bi še teže oblikovale vlado in bile še bolj odvisne od muh posameznih poslancev.
Tretja neumnost pa je fiskalno (ali zlato) pravilo oziroma v ustavo zapisana omejitev zadolževanja. Ta naj bi bila postavljena pri 48 odstotkih bruto domačega proizvoda in bi de facto odpravila nadaljnje zadolževanje države. Takšna sprememba ustave, ki - roko na srce - se sprejema bolj ali manj po nemško-francoskem diktatu, je še en recept za politično katastrofo.
Če oblast, katerakoli to je oziroma bo, ni sposobna pametnega vladanja in se ne more upreti nesmotrni porabi javnega denarja, potem ni vredna položaja, ki ga zaseda. Po drugi strani pa: kaj, če se veter iz Berlina in Pariza obrne in bodo finančniki čez devet mesecev začeli razlagati, da je treba za zagon gospodarstva tiskati evre in se zadolževati? Bomo takrat spet na vrat na nos spreminjali ustavo? In če, kdo jamči, da se bodo politične stranke takrat strinjale s takšno spremembo?
Ustava ni namenjena reševanju konkretnih težav, zlato pravilo, večinski volilni sistem in javno glasovanje o mandatarju pa so zgolj poskusi normativnega urejanja vsebinskih problemov, pomanjkanja politične kulture in bežanja politike od odgovornosti za lastna dejanja.
