Taksistični miti

Od romantičnih podob Newyorčanov, ki na ulicah žvižgajo za značilnimi rumenimi avtomobili, do predsodkov glede taksistov, ki smo jih nemara dobili po ogledu filma Taksist Martina Scorseseja. Ne glede na to, ali v odnosu do taksija čutimo nostalgijo po prepuščanju utripu velemesta ali tesnobno anticipacijo voznikove psihopatologije, je eno dejstvo neizpodbitno – v mestu, kot je Ljubljana, kjer javni mestni promet deluje do polnoči, so taksisti nepogrešljivi del nočnega življenja.

Taksi službe se med seboj razlikujejo; nekatere recimo zaposlujejo voznike, ki jim niso všeč potnikovi namigi, kako naj peljejo in kje morajo zaviti, da pridejo na želeni cilj. To jih lahko celo ujezi in čisto navadna vožnja se konča z nepotrebnim prepirom. Potem so tu tista druga podjetja, pri katerih vlada princip, da je stranka superiorna prometna vrsta, zato se taksist za vsak del vožnje z njo posvetuje, kako naprej.

Ne glede na povedano seveda drži, da se tudi taksisti med seboj zelo razlikujejo. Nekateri so zelo čvekavi in nagnjeni k šaljenju, drugi so bolj molčeči tipi; žensko srečamo v tem poklicu zelo poredko. Za navadnega potnika je seveda težava v tem, da ko sede v taksi, ne ve, na katero vrsto taksista je naletel. Večina nas zato molči in čaka na pobudo z vozniškega sedeža.

A če je potnik razpoložen in željan domačnosti na poti, mu odgovor na to, s kakšnim taksistom se pelje, zelo hitro da vprašanje: »Ali veste, kakšno bo vreme jutri?« Če je odgovor suhi ne, je to verjetno pokazatelj, da ste v avtomobilu premišljujočega in zadržanega taksista. Če gre odgovor proti da in je pospremljen še z vremensko prognozo, vas čaka morda malo bolj pestra vožnja.

Kdor misli, da taksistov jezik razveže tema nogometa, se moti. V letih prevažanja z njimi sem namreč ugotovila, da so – vsaj večina, s katerimi sem se peljala – precej imuni proti temu športu. Povsem vseeno jim je, če poteka svetovno nogomet­no prvenstvo, oziroma jim je tega mar samo toliko, kolikor zadeva njihov posel. Lani so mi v enem od taksi podjetij razlagali, da so po tekmi Slovenije proti ZDA angažirali prav vsa svoja vozila in vpoklicali še tiste zaposlene, ki so uživali v svojem prostem času.

Po mojem je zgrešena tudi predstava, da imajo taksisti neposreden dostop do bogastva intrigantnih človeških zgodb, kar jih, denimo, kvalificira za romanopisce. Po pogovoru z nekaterimi od njih sem namreč dojela, da je taksistov poklic precej dolgočasen in enoličen, bogastvo človeških zgodb pa se da zvesti na malo bolj in malo manj pijane potnike z malo več ali malo manj olike, ki dajejo več ali manj napitnine. Še najbolj posrečena dogodivščina, ki sem jo slišala od taksista, zadeva okajenega fanta in dekle, ki sta naročila taksi, potem pa je ona za vsako ceno hotela sesti za volan, češ da še nikoli ni vozila mercedesa.

Zadnje čase poslušam pripombe taksistov, da so pogosta tarča prometne policije, in sicer zaradi benignih nepravilnosti, kot je to, da stranko čakajo na avtobusni postaji pred Metelkova mestom. Če to drži, se mi zdi policijska logika skrajno nenavadna. Taksisti so vendarle branitelji varnosti na cestah, poslednji rešitelji petkovskih ponočnjakov in sobotnih divjakov. Po svoje so zavezniki policije, ker potencialne izgrednike peljejo domov, še preden bi dobili apetit za razbijanje izložb in prevračanje smetnjakov ali nadlegovanje policistov. Skratka, taksisti rešujejo življenja.

To mislim tudi dobesedno. Zad­njič mi je namreč neki taksist razlagal, da ljudje, kadar ne prikličejo rešilca ali ta ne more prispeti prej kot v pol ure, na pomoč pokličejo taksi. Moj sogovornik je nekoč na urgenco pripeljal moškega s srčnim infarktom in ga tako rešil. Sama pa sem bila priča tudi dnevnemu delu taksistov, ki v bolnišnico ali na pregled peljejo starejše ali polomljene občane in jim pomagajo v avto in iz njega ali celo še dlje. V sodobni družbi se človek pogosto lahko zanese le na taksista.