Strateška burka

V islamskem svetu ženske prekriva črna tančica, v zapleteni azijski konstelaciji pa se lahko pod njo skriva tudi kakšna geopolitična skrivnost. Med ujgurskim arbaryijem in Južnokitajskim morjem se je tako stkala nova nit strateškega razmišljanja, ki za zdaj ohranja območni mir.

Za kaj gre?

Teden dni po najnovejšem spopadu med xinjianškimi Ujguri in kitajsko policijo se je izkazalo, da je bila iskra, ki je tokrat zanetila požar sovraštva, prepoved nošenja črnega arbaryija.

Arbaryi je vrsta pajčolana, s katerim so se pred dvema letoma začele Ujgurke pokrivati od glave do peta, tako da po malem spominjajo na čečenske »črne vdove«. S tem dajejo vedeti, da žalujejo za možmi in sinovi, ki so jih oblasti poslale za rešetke ali na »domoljubno prevzgojo« po pokolu v Urumchiju, v katerem je bilo okoli dvesto ljudi ubitih, skoraj dva tisoč pa ranjenih.

Ko so predstavniki kitajske oblasti opazili, da je na ulicah xinjianških mest vse več arbaryijev, so se ob tem zbali tudi političnega sporočila črnih tančic. Še bolj od tega pa jih je zaskrbelo, da se pod njimi skriva preobrat džihadske usmeritve z Amerike na Kitajsko in da se je na tla vse očitnejšega socialno-ekonomskega nezadovoljstva zasejalo seme kulturološko-verskega upora proti zatiranju identitete, vse skupaj pa je zalil še ekstremistični žar od zunaj, ki namerava Xinjiang spremeniti v novo obrambno črto islama pred neverniki.

Napovedi, da utegne Kitajska v kratkem preseči Ameriko, in to ne le po obsegu gospodarstva, temveč tudi po statusu globalnega vodje, so se znašle v samem središču pozornosti ne le svetovnih analitikov in politologov, temveč tudi na delovni mizi pripadnikov džihada in samega vodstva Al Kaide, ki po smrti Osame bin Ladna tudi sama išče nove strateške usmeritve.

Vse do zdaj je imela Kitajska med voditelji džihadskega gibanja priviligiran položaj, ki si ga je deloma prislužila s svojim zavezništvom s Pakistanom, vztrajnimi zahtevami, da je treba politično rešitev za Afganistan poiskati v sodelovanju s talibi, predvsem pa s tem, da je tudi Al Kaida v kitajskem vzponu videla izziv ameriški prevladi in da zato za nobeno ceno ni hotela upočasniti ustvarjanja najučinkovitejše ovire na utrjenih poteh globalnega hegemona.

Kitajsko pospešeno napredovanje k statusu najmočnejše države na svetu pa je sovpadlo s potrebo džihadskega gibanja po tem, da zoži globalne perspektive in se omeji na območne cilje. Namesto da bi se še naprej izčrpavala v boju proti Ameriki, ki je na različne konkretne in abstraktne načine simbol sovražnika islama, se je začela mreža Al Kaide obračati k območnim ciljem, kjer je problem muslimanske identitete že dovolj zrel za to, da se lahko prek njega ogrne burka ali arbaryi.

Kot trdijo prebivalci iz okolice Hotana, mesta, v katerem je bila prejšnji ponedeljek prelita kri in kjer je prišlo do izbruha medetničnega sovraštva, je začela oblast od maja letos ujgurskim ženskam prepovedovati črne tančice, prodajalcem pa, da te tančice prodajajo. Prepoved so utemeljevali z novim »predpisom«, ki je pravzaprav upravičen, saj se lahko morilci ali tatovi zlahka skrijejo pod široke arbayije in počnejo nezakonita dejanja, ne da bi bili v nevarnosti, da jih bo odkrila policija.

A kot se pogosto dogaja, je bil še en tovrstni predpis kaplja čez rob in skupina ujgurskih moških se je, kot pravijo očividci, odpravila na ulice z zahtevo, naj jim dovolijo, da svoje žene oblačijo tako, kot to zahteva tradicija. Prva njihova žrtev je bil prejšnji teden njihov rojak, ujgurski stražar pred policijsko postajo, ki so ga pokončali z noži, še preden so vdrli v poslopje, v katerem so nato zajeli štiri talce, dva ubili, usmrtili še enega policista, na koncu pa so tudi njih pobili v vsesplošnem pokolu. Skupno število žrtev se je povečalo na najmanj osemnajst.

Kitajsko vodstvo se dobro zaveda, da vse, kar se je zgodilo v Hotanu, ne bo pripomoglo k stabilnosti v Xinjiangu. Pravzaprav se lahko zgodi nekaj ravno obratnega. Bolj ko bo kitajski propagandni stroj trdil, da tovrstne nerede izzivajo »teroristi«, pogosteje bo imela azijska sila opravka s pravim terorizmom.

Njena edina možnost je, da še nekaj časa neguje Ameriko kot prepoznavnega hegemona, da se ne vsiljuje na vrh globalnega seznama in da ne postane najmočnejša, saj bo s tem v hipu postala tudi najbolj ranljiva.

In tako so v Pekingu zaradi Xinjianga privolili v ameriško vodilno vlogo v Južnem kitajskem morju. Kitajci so Američanom dopustili, da jih pobotajo z azijskimi sosedi, s katerimi se sicer že dolgo časa prerekajo glede suverenitete nad otočjem, ki leži daleč od njihove obale. Zakaj? Naj se še nekaj časa ve, kdo je velika sila ... in najpomembnejša tarča. Amerika naj ostane odkrita. Kitajska pa se bo ogrnila v strateški arbaryi.