Stiska Angele Merkel

Ko je na sedežu CDU v berlinski Hiši Konrada Adenauerja nastopila pred novinarji, je krivdo za polom na bremenskih volitvah pripisovala predvsem Fukušimi in razpravam o zapiranju nukleark, ki da so najbolj mobilizirale volivce Zelenih. Da bi bila sama osebno odgovorna za neuspehe stranke na več deželnih volitvah v zadnjih mesecih, seveda ni hotela niti slišati, češ, CDU pod mojim vodstvom je septembra 2009 prepričljivo zmagala na zveznih parlamentarnih volitvah in lahko kroji nemško politiko. Volitve v Bremnu, najmanjši od šestnajstih nemških dežel, same po sebi nimajo dovolj teže, da bi kakor koli ogrozile Angelo Merkel kot voditeljico CDU in zvezno kanclerko. Spričo razmer, v katerih sploh še ni nobene prave alternative za oba položaja, je ostala trdno v sedlu.

Kljub temu imajo precejšnjo simbolno težo. Stranka nekdanjih velikih kanclerjev, kakršna sta bila Adenauer in Helmut Kohl, v hanzeatskem mestu ni zaostala samo za socialdemokrati (SPD), marveč tudi za Zelenimi. Čeprav so na zvezni ravni še vedno najmočnejša stranka, izgubljajo svoje zaledje v večjih mestih in med mlajšimi generacijami. Pravzaprav so trdno zasidrani le še med starejšim prebivalstvom. Tisti, ki Merklovi privoščijo neuspeh, opozarjajo, da CDU grozi enako usoda kot SPD pred desetimi leti – razkrajanje tradicionalne volilne baze. Pragmatična političarka in protestantka z vzhoda, ki je na čelu CDU že več kot desetletje, je stranko, v kateri so imeli glavno besedo vplivni moški (katoliki) z zahoda, prenovila. Vsi vplivneži, ki so predstavljali staro CDU, so že tako ali drugače odšli iz jedra stranke.

Prelomne korake je, denimo, naredila na področju družinske politike, kjer so se poslovili od razmeroma zastarelih konceptov. Tudi nekdanjo nedotakljivo svetinjo, služenje vojaškega roka, so brez večjih razprav odpravili tako rekoč čez noč. Temeljito so se lotili vprašanje integracije priseljencev. Še posebno je očiten odnos do jedrske energije. Merklova se je sicer že v prejšnjih letih uveljavila kot »podnebna kanclerka«, a po nesreči v Fukušimi se je odločila za pravo revolucijo – čimprejšnje zaprtje vseh nukleark. S takšnim preskokom, ki je posledica globokega nezaupanja Nemcev v rabo jedrske energije, poskuša vsaj ublažiti vpliv svoje najbrž največje strateške napake: lanskega preklica odločitve nekdanje rdeče-zelene vlade o zaprtju vseh nukleark do leta 2022.

Ker je začela zagovarjati zapiranje nukleark pred ključnimi deželnimi volitvami marca v Baden-Württembergu, se ni mogla ogniti očitkom, da je obrnila ploščo pod pritiskom javnega mnenja in strahu za politično preživetje. Najbolj boleče za kanclerko je, da je CDU kljub temu doživela poraz in da se takšno spogledovanje s populizmom na koncu sploh ni obneslo. Podobno se je dogajalo pred letom dni, ko so volili v Severnem Porenju - Vestfaliji in ko je Merklova omahovala pri odločanju o več sto milijard vrednem svežnju za odpravo krize v območju evra. Igranje vloge »železne kanclerke« volivcev ni prepričalo, CDU je v največji deželi s 16 milijoni prebivalcev morala v opozicijske klopi.

Takšna cikcakasta politika (najprej zahteve po izstopu najbolj zadolženih članic, na koncu sprejetje milijardnih rešilnih svežnjev) spodbuja nezadovoljstvo na vseh straneh. Nezadovoljni so evropski partnerji Nemčije, v zadolženih državah na obrobju se širi protinemško razpoloženje, nemški davkoplačevalci težko sprejemajo milijardne obveznosti. V takšnem ozračju prihajajo iz Berlina predvsem nasprotujoča si znamenja glede prihodnjih korakov. Predlogi glede Grčije so kot prava kakofonija. Kanclerka je na vrat na nos Špancem, Grkom in Portugalcem kar svetovala, naj raje gredo pozneje v pokoj in naj imajo krajše dopuste. Pozivi k večjim prizadevanjem v zadolženih državah z juga stare celine so sicer lahko všeč nezadovoljnim nemškim volivcem in v svojem jedru niso napačni, a s takšnim tonom bi bili obravnavani kot konstruktivni del razprave o krizi v območju evra.

Tako imajo notranjepolitične zagate položaj na evropskem mednarodnem odru. Glede jedrskega izstopa je Berlin tako ali tako osamljen, saj nobena druga države po japonski katastrofi ne načrtuje zapiranja nukleark. Nemčija je poleg tega vznemirila zaveznike z Zahoda, ker se je vzdržala pri glasovanju varnostnega sveta Združenih narodov o resoluciji o vojaškem posegu v Libiji. To, nikoli najbolje pojasnjeno držo je še najbolj odločno zagovarjal notranjepolitično povsem šibki vodja diplomacije in nekdanji šef liberalcev Guido Westerwelle. Zgostila so se ugibanja o nepredvidljivosti in soliranju vodilne evropske države. Po drugi strani Berlinu ne uspeva v bitki za vodilne položaju v institucijah, kakršni sta IMF ali ECB.

Drugače kakor v prvi fazi njenega vladanja, ko je Merklove še navduševala staro celino in svet, se od političarke, ki jo zbadajajo z Madame Non, danes pričakuje več političnega posluha in manj notranjepolitične optike pri vodenju Evrope iz krize.