Sram, strah, jeza: kdo da več?

Marta Kos Marko špara za nov oglas. Tako kot leta 2008 bo naslov spet "Sram me je."

Objavljeno
11. avgust 2011 23.15
Posodobljeno
13. avgust 2011 06.00
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Naprej pa takole: "Sram, ker me je bilo pred prejšnjimi volitvami sram tedanje vlade. Sram, ker sem pozvala h glasovanju za tiste, ki me jih je sram zdaj."

A če bi že kaj podobnega storila, bi skoraj stavil, da se bo naslov letos glasil: "Strah me je." Itd.

Strah letos bolj vžge, ga že podžigajo. Recimo Janko Lorenci v Mladini - pa saj ni edini -, ki opozarja na Janšev primitivizem in najnižji možni politični nivo, ki da se nam spet obeta.

Morda pa se bo našel nekdo tretji, ki se bo spomnil še na eno čustvo - jezo? Tudi ta namreč spada v predvolilni paket: sram, strah, jeza.

Če bi slučajno gojil eno od teh čustev ali kar vsa tri, bi jih gojil kvečjemu zato, ker je sedanja politična garnitura prignala stvari tako daleč, da je postalo vseeno, kakšne poteze vleče. Ministrica odstopila zaradi očitane korupcije? Prava reč! Ena gor ali dol, saj so nedavno odstopile kar tri. Če se pri onih treh ni nič poznalo, ne na boljše ne na slabše, se tudi pri tej ne bo. Nepreklicno? Pa kaj? Saj je še dan prej premieru odstop samo ponujala! In saj je premier njeno ponudbo samo dan prej zavrnil, ker da ji zaupa - tako kot je zaupal že ducatu inkriminirancev, ki so mu v zadnjih treh letih ponujali odstop, dokler ga ni najmanj pol ducata zapustilo nepreklicno in samoiniciativno. Ali koliko. Saj je vseeno.

Tako kot je vseeno to, kar premier govori. Tako ali tako govori samo zato, da si rešuje kožo. Govori sebi, koalicijskim partnerjem, opoziciji. Nas pa kot da nas v bistvu ni.

Ironiziram samo zato, ker gre pri sramu, strahu ali jezi za argumente, s katerimi se lahko lotevamo diametralno različnih problemov. Vsi so lahko učinkovita psihološka motivacija za razumevanje človekovega položaja v svetu in za doseganje ciljev. Pravim "lahko", ker z njimi še nič ne dosežemo. Ta čustva nam kvečjemu pomagajo, da se nečesa zavemo. Pojav ali problem pa lahko razumemo ali ga rešimo šele, ko razloge za ta čustva analiziramo in racionaliziramo.

Če bi torej čutil sram, strah, jezo, bi jih čutil zato, ker imamo premiera, ki ne samo ne gre in ne gre iz pisarne za nič na svetu, ampak se tudi nikomur ne pusti iz nje odnesti. Če bi že čutil sram, strah, jezo, bi jih čutil zato, ker se počutim nemočnega ali sem celo res nemočen; ker pač nisem dovolj pameten, da bi vedel za način, kako se znebiti nadležnega premiera; ali - še najbolj verjetno - ker pač nisem tak čudak, da bi politiko jemal preveč osebno, kot svojo lastno ali našo kolektivno obsesijo, kot katastrofo ali zmagoslavje.

Marsikaterega državljana navdajajo sram, strah, jeza, da imamo že tri leta takšno vlado, ki jo iz različnih razlogov počasi pobira, medtem pa se premier pretvarja, da je vse v redu in da ima stvari pod kontrolo.

Sram, strah, jeza so postali druge besede za vse, kar v politiki, če ne celo v družbi nasploh, ne le ne funkcionira, ampak celo za to, s čimer se ta ali oni napačni očitar ne strinja ali mu pač ni všeč. Aktualni primer je v primerjavi z drugimi še evidenten: le kako se naj državljani kregamo s takim premierom? Ali ni nesramno pričakovati, da bomo zmogli toliko potrpljenja, da bomo mirno čakali do naslednjih rednih volitev, da mu povemo, da ga imamo - da smo ga že zdavnaj imeli - poln kufer?

Prodajanje strahu pa ima jasno politično agendo in več privržencev, tudi zelo eminentnih - takih, ki bi jim človek morda celo verjel na besedo, če nas ne bi strašili z bav-bavi kot majhne otroke.

Sram, strah, jeza so v svoji pozunanjeni obliki, kot javno sredstvo političnega boja, da tako rečem, oz. kot politično stališče tiste tri zadnje, najnižje stopnje človekovega samozavedanja kot političnega bitja. Racionalne ljudi v demokraciji povezujejo racionalni argumenti. Osramočenih pa ne povezuje nič konkretnega, povezuje jih samo sram. Tako kot jeznih ne povezuje nič razen jeze in tako kot prestrašene povezuje samo strah.

Ah, pardon: sami se raje definirajo kot ustrahovani.

Čeprav je jeza podobno kot sram in strah motivacijsko čustvo, je razlika med enim in drugim velika ne le s psihološkega stališča, temveč tudi s političnega. Glede na značilnost psihološkega profila Slovencev - govorim o pasivnem vdajanju frustracijam - pa je razumljivo, da sta jim sram in strah večinoma bližja kot jeza. Sram je skoraj po definiciji nekaj zasebnega, česar nočemo kazati. Podobno tudi strah, vendar je njegova prednost - oz. prednost prodajalcev strahu - v tem, da je bolj nalezljiv kot pa sram. Ali kaj šele jeza.

A neglede na razlike so javna jeza, sram in strah kar tri plati iste medalje. Pri vsem trojem gre za instantne načine političnega prepričevanja. Morda je sram na prvi pogled še najsprejemljivejši, ker je pasiven in civiliziran. Strah je po svoji strani že kar izraz (in izgovor) za intelektualno ozaveščenost, medtem ko je jeza družbeno nesprejemljiva agresivnost. Jezo je za razliko od sramu in strahu tudi težko, če že ne nemogoče prikriti ali vsaj zadržati zase.

Še več! Ne bi se podajal pregloboko v politično psihologijo, toda kljub temu bi si drznil trditi, da so sram in strah plus jeza - vsaj v Sloveniji - postali kvalifikatorji levega in desnega populizma. Prej bo levičar tisti, ki bo rekel, da ga je nečesa ali nekoga strah in sram, saj bo s tem na vljuden, družbeno odobren način dal vedeti, da zavrača neke druge vrednote in tiste, ki jih zagovarjajo. Po drugi strani pa bo jezen raje desničar - in četudi ni ravno desničar, bo raje dvakrat premislil, preden se razjezi, saj ga bodo hitro obtožili, da je. Veljati za desničarja pa se seveda ne splača.

Če pogledamo slovensko sceno, bomo videli, da je res tako. Da jih je strah in sram, govorijo levičarji, medtem ko so desničarji jezni. Desničarji so tisti, ki bi nekaj naredili, spremenili, postavili na glavo, resetirali. Desničarji imajo dovolj tranzicije in socializma, starih elit in vrednot, kriptokomunistov, dovolj vsega - predvsem pa statusa quo. Levičarje pa je samo strah in sram: da desničarji sploh obstajajo, da se sploh smejo potegovati za zmago na volitvah in da utegnejo zmagati; in sram, da je ravno levica zavozila svoje ideale.

Ponavljam: s sramom, strahom, jezo ni nič narobe. Toda ta čustva bo priseben in demokratično razpoložen državljan racionaliziral - ali vsaj zahteval, da mu jih racionalizira politika.