Tiskane izdaje
»Najbrž nas večno ne bodo mogli reševati Rodmani, Kopitarji in Razingarji. Če smo si začrtali cilj uvrstitve na olimpijske igre leta 2014, moramo najti nove adute,« je nekaj dni pred odhodom na 6. svetovno prvenstvo najvišjega razreda doslej za slovensko hokejiste govoril njihov selektor Matjaž Kopitar. Verjetno si takrat sam še ni mislil, da se bodo omenjene vloge zamenjale že kar ob prvem poskusu, v teh majskih dneh ob Donavi, toda dejansko je uvodni teden šampionata, ki bo po odmevnosti in naklonjenosti domačega okolja tej igri prekosil marsikatero tekmovanje v preteklosti, razkril še nedoživeti obraz slovenskega reprezentančnega hokeja.
Risi grizejo in si pridno brusijo kremplje. Toda to so počenjali že v preteklosti, pa so jih največkrat večje zveri na spolzki ledeni ploskvi pohrustale. Bratislava 2011 pa ponuja drugačno vsebino. Še vedno je jasno, kdo je levji kralj, kdo mogočni medved in kdo pač mali, a nevaren ris, toda ta slednji se – četudi še naprej prihaja iz dežele s komaj kaj drsališči in dvoranami, kilometre oddaljenimi od sodobnih zahtev – prvič doslej pogumno postavlja po robu prav vsakomur. Drži, vsaj na začetku je bilo tako tudi pred petimi leti na prvenstvu v Latviji, toda tam slovenska igra le ni kazala tako prepoznavne usmeritve, po dveh tekmah se ji je v tretje povsem sesulo.
Čemu je danes drugače? Sleherna pot navzgor v tako ostri konkurenci, kot jo slovenskim reprezentantom ponuja elita, nikakor ni naključna. Zaupanje med moštvom in trenerskim štabom je očitno na visoki ravni, rekordna navzočnost slovenskih navijačev prinaša še več samozavesti in motivacije, EBEL, pa naj gre nekaterim še tako v nos zavoljo domnevnih sodniških mahinacij in favoriziranja klubov s severne karavanške stvari, je nesporno dvignila kakovostno raven slovenskih igralcev. Tičar, Jeglič, Hočevar, Pretnar, Goličič in drugi morajo med sezono tudi trikrat na teden vložiti vse svoje znanje in energijo za uspeh, predhodnikom je v različnih nižjerazrednih ligah kaj podobnega bilo treba morda enkrat v treh tednih.
Novo vodstvo izbrane vrste si je začrtalo visoke cilje, nenazadnje slovenskih hokejistov na olimpijskem turnirju ni bilo že od Sarajeva '84 (!), po vsem videnem v prvem bratislavskem tednu pa ohranja realnost, največkrat pravilno oceni sposobnosti, med igralci pa ohranja bojeviti duh. Tako značilen za živali, katerih podoba krasi njihove bele ali modre drese. In v deželi, kakršna je hokeju povsem zaprisežena Slovaška, takšna zgodba ne more miniti neopazno. Naj si bo taksist, frizerka, natakar ali prodajalka časopisov – prav vsak med njimi mi je na dolgo in široko začel razpredati o presenetljivo dobri slovenski reprezentanci. Kajpak bo končna ocena še sledila, zapisal jo bom po koncu prvenstva. Odskočna deska pa je lepa, četudi po vseh pretresih zadnjih let vedno ohranjam previdnost. Nikdar namreč ne veš, kdaj se bo ris ujel v past.
