Pravljica

Zakaj pa ne bi v teh časih zategovanja pasu in raztapljanja socialne države poslušali kakšne pravljice. Recimo danske. Pred dnevi sem brala zapis mlade ženske, ki se je z možem iz Velike Britanije preselila na Dansko in meni, da je bila to najboljša odločitev v njenem življenju. Kakor piše, ji je že nekaj ur po tem, ko je rodila, država poslala darilo – otroški voziček, polepljen z danskimi zastavami. Vsa družina z novorojenčkom se je nekaj tednov po porodu za tri dni preselila v urejeno okrevališče, kjer so imeli svojo sobo, brezplačno hrano in pijačo ter štiriindvajseturno zdravniško oskrbo. Zdravstveni sistem je tam tako ali tako med najbolj urejenimi na svetu. Vsak otrok ima zagotovljeno mesto v vrtcu, ki ga obilno sofinancira država. Za približno štiriindvajset otrok skrbi deset varuhov, vsak dan jim kuhajo zdravo organsko hrano.

Davki v državi so zelo visoki in življenje je drago, vendar Danci ne potrebujejo veliko. V glavnem mestu se vsi vozijo s kolesi, saj so kolesarske steze povsod, povezujejo tudi manjša mesta in vasi. Nekoč industrijsko pristanišče v Københavnu so spremenili v kulturno četrt in kopališče s kristalno čisto vodo. Podpirajo lokalne kavarne in lokale (za Starbucks in podobne modne verige je prostor le na letališčih), butike in oblikovalske trgovinice, saj jim mestne oblasti zaračunavajo zelo nizke najemnine. Skandinavska kuhinja postaja v svetu vedno bolj modna, zato restavracije kar cvetijo. Ob sobotah se trgovine zaprejo že ob treh, takrat je čas za športne dejavnosti in kulturo, med vikendi so vsi muzeji brezplačni.

V začetku meseca so časopisi objavili poročilo Združenih narodov o tem, v katerih državah so ljudje najsrečnejši. Že nekaj let zapored na njej zmagujejo Danci. Slovenija je med 155 državami na 49. mestu. Oblikovalci lestvice ugotavljajo, da med najsrečnejše države spadajo tiste, v katerih imajo oblastniki posluh za socialne pravice, v katerih ni korupcije in je državljanom zagotovljena osebna svoboda. Glede na ta merila je čudno, da se je Slovenija sploh uvrstila tako visoko: socialnih pravic je vedno manj, korupcije je vedno več in na referendumu smo se recimo odločili, da marginalnim skupinam (homoseksualcem na primer) določene pravice ne pripadajo, prav tako nismo znali in ne znamo zavarovati tujih delavcev, ki kljub marljivosti ostajajo brez plač in živijo v razmerah, nevrednih človeka. Z Danci se sicer težko primerjamo, saj gre za zelo različni mentaliteti; Danci veljajo za skromne (skromnost je, kakor pravijo psihologi, eden od pogojev za srečo) in niso tako nori na velike avtomobile, hiše in statusne simbole kot mi. A vendar je Slovenija v vseh teh letih oblikovala nekatere socialne pravice, za katere se je vredno boriti.

Varčevalnih ukrepov, ki so seveda nujni, se je vlada lotila s precejšno aroganco in začela prav pri omenjenih pravicah. Včasih se sprašujem, zakaj nimajo med svojimi vrstami kakšnih res sposobnih psihologov in marketingarjev, ki bi jim svetovali, da bi morali kampanjo zategovanja pasu začeti drugače. Dikcija politikov je namreč spet popolnoma nesmiselno razdelila Slovenijo na »brezposeln in potrpežljiv« delavski razred ter uporniški srednji sloj, ki mu »v bistvu nič ne manjka«. Razdeljenemu in skreganemu ljudstvu je pač lažje vladati. Star politični trik preteklih ideologij. In medtem ko se bo ljudstvo prepiralo, bodo tiho začele izginjati socialne pravice, potapljalo se bo zdravstvo, kultura, šolstvo, skrb za okolje in naravo ...

Zakaj niso začeli drugače? Pri večji transparentnosti TEŠ 6 recimo, ki je velika jama, v kateri izginevajo milijarde in ki spominja na naš slavni, nekajkrat preplačani cestni križ, pri katerem se je davkoplačevalski denar v milijonih stekal v žepe posameznikov. Zakaj ne začnejo pri ukinjanju preštevilnih občin, ki obstajajo le zato, da jih lahko obvladujejo in se mastijo lokalne občinske, direktorske ali sorodstvene mafije?

Ko so prejšnji teden ministra za gospodarstvo Radovana Žerjava vprašali, ali bo država zmanjšala velikanske plače direktorjev podjetij (znašajo tam okoli 12.000 evrov na mesec, plus dodatki, plus nagrade), ki so v državni lasti in ki so po večini slabo vodena, je bil kar nekaj časa tiho. Potem je dejal: »Razmišljamo o tem.« Nimajo kaj razmišljati, to bi morali storiti najprej. Že za zgled. »Moramo pregledati, kakšne pogodbe imajo ti direktorji,« je potem še dejal minister. Saj ste vlada, takoj sprejmite zakon in razdrite vse te pogodbe. »Kje pa bomo našli direktorje, ki bi delali za nižje plače?« O tem, kje boste našli delavce, obrtnike, učitelje, kulturnike, policiste, zdravnike, ki bodo delali za manjše plače, se pa ne sprašujete?

Realnost ni pravljica. Nekaj je gnilega v deželi, bi rekel danski princ Hamlet, pa s tem ne bi mislil na svojo domovino.