pa-pa-pahor, go-go-golobič, ja-ja-janša

Hočete še? Ni problem: “Ne bodite presenečeni, če se bo uspeh SD na volitvah ponovil!” — Howgh. Borut Pahor, 20. 4. 2011.

Objavljeno
22. april 2011 22.06
Posodobljeno
23. april 2011 07.00
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si
V četrtek zvečer je Delo.si objavilo, da je Pahor “razmišljal o tem, da bi sindikatom ponudil svoj odstop v zameno za to, da ne bi vložili pobude za referendum”. Tega da ni storil zato, je rekel, ker so ga v nasprotno prepričali ljudje, ki mu zaupajo. In potem je to dodal.

Pahor trdi, da to ni vladna kriza, temveč le koalicijska. Mogoče je v kabinetih na Gregorčičevi res tako videti, toda mi tam zunaj imamo vse razloge, da verjamemo, da vlada razpada. Ministri tako rekoč serijsko odstopajo. Referendume izgubljajo enega za drugim. Prav pretirano sposobno in kompetentno že doslej niso delovali, toda zdaj se na pregovorno neučinkovitost nalaga tudi opravilna nesposobnost. Že tako ali tako nikakršna avtoriteta se jim sesuva v prah. Ljudje jim kljubujejo za vsako figo. Še nikoli ni to ali katerokoli drugo vlado podpiralo tako malo ljudi.

Toda kljub temu si predsednik vlade drzne naglas upati, da bo na naslednjih volitvah še enkrat zmagal!

Kadar vidim ali slišim človeka, ki pri vsej svoji vsaj navidezni prisebnosti vendarle vzbuja vtis, da je na robu pameti, se poskušam za trenutek distancirati od prevladujočega prepričanja, da je nor, in razmisliti, ali ni morda on tisti, ki je najbolj pameten.

Vsak glavni akter te vladne kolobocije, povezane s pokojninskim referendumom, igra svojo igro. Igro v tem smislu, da govori eno, dela drugo – špekulira pa tako, da bi dosegel nekaj tretjega. Vsi razen Pahorja.

S tem nočem reči, da je izid te končnice zanj manj tvegan in bolj predvidljiv. Tudi ne mislim, da njegovo razmišljanje temelji na bolj pristnem občutku za realnost od občutkov soigralcev ali nasprotnikov. Toda dejansko je on tu edini, ki govori in dela eno in isto in zasleduje en in isti cilj, ki si ga je zastavil. Ali če hočete: Pahor je edini, ki igra z odprtimi kartami. Pahor ne blefira, Pahor verjame.

Toda kakšne karte ima v rokah?

Najprej je ta ponedeljek nepričakovano (ne pa tudi šokantno) odstopila ministrica za lokalno samofriziranje. Odločitev je obrazložila s tem, da ji politični nasprotniki mečejo glavnike pod noge. Seveda, ministrom ni lahko, samo blefiranja se morajo naučiti. DTB je za to rabila tri mesece.

Čému je bil v resnici služil njen odstop, če ne temu, da je lahko njen strankarski padre padrone še isti dan že entič zagrozil, da tako ne gre več naprej in da bo Desus izstopil iz koalicije?

Izgovor ni bil prav nič boljši kot katerikoli drugi prej v Erjavčevi karieri – in bilo jih je tako rekoč na ducate, enih bolj blefersko kalimerovskih od drugega. Toda naslednji dan je v resnici predlagal najvišjemu in še bolj od njega nezmotljivemu organu stranke, da sprejme to usodno odločitev.

Toda poglejte si to nesramnost! Pri vsej dramatičnosti državnega dogajanja bo ta velepomembno minorna parazitska stranka o svoji politični vlogi razpravljala šele 9. maja! Pri tem pa si Erjavec še upa pleteničiti, da se šele zdaj vidi, kako pomemben člen je (bil) Desus v vladi!

Do Desusa sem vedno čutil globoko averzijo, toda moji občutki do te stranke zdaj že mejijo na prezir. Sivolasi modreci so si za dokončno odločitev vzeli dva in pol tedna časa. Ta nonšalanca bolj neizpodbitno kot karkoli drugega dokazuje, kako neresno strankarski veljaki jemljejo državo. Več kot štirinajst dni, da bodo v miru prebavili šunko in pirhe in se vrnili z nezasluženih počitnic! Šele potem se bodo lotili težkega vprašanja, ali naj podprejo namero svojega predsednika o izstopu. Vse lahko počaka, kajne? Tudi država, vlada, pokojnine, reforme? Družba lahko počaka.

Dan po dnevu Desus je Golobič predlagal kolektivni odstop preostalih treh predsednikov koalicijskih strank, torej Pahorjevega, Kresalkinega in svojega, z ministrskih položajev. Nisem bil presenečen, da sta premier in notranja ministrica njegov predlog z vljudnim in odločnim gnusom zavrnila. Le zakaj bi se morali tudi oni trije zgledovati po Erjavcu? Le zakaj bi se kapitan, tretji častnik in stevardesa zgledovali po kurjaču?

Katarini Kresal ne preostaja drugega, kot da čim dlje vzdržuje status quo – saj je LDS v tem sklicu najbrž zadnjič v parlamentu – in ta svoj prozorni cunning plan zavija v PR retoriko vztrajanja do zadnjega na potapljajoči se ladji.
Nič bolj nisem bil presenečen, ko je Golobič še dan potem svoj predlog uresničil oz. napovedal odstop kar sam.

Golobičeva agenda – čeprav “do potankosti razdelan scenarij” – je po drugi strani skrita, ni pa nerazumljiva. Golobič ne špekulira, da bi ga Pahor vzel v rešilni čoln. Zato tudi nisem bil presenečen, da od vseh strank, ki so hotele pristaviti svoj lonček k slovenski politični kuhinji na primeru Golobičevega napovedanega odstopa, edino SDS ni želela komentirati njegovega koraka.

Upanje umre zadnje. Toda Pahorjevo upanje – kaj upanje, prepričanje! –, da bo izpeljal reforme in da bo tudi naslednjič zmagal na volitvah, bo preživelo celo njega samega. Prav. Ne odrekam mu pravice, da si to želi in v to smer dela. Bolj kot nesposoben premier – kar je pri Pahorju tako ali tako del hiperbolične politične folklore, celo na njegovem političnem polu – me skrbijo volilci, ki se imajo skoraj vsi do zadnjega za pametnejše od njega.

Sam je že pred časom rekel, da ni nujno, da je plebiscitarno nasprotovanje pokojninskemu referendumu nasprotovanje vladi, temveč bolj verjetno nasprotovanje spremembam. In prav ta nenačelna koalicija upokojencev, študentov, obrtnikov, delavcev, sindikalistov, podjetnikov, zdravnikov in prosvetarjev me prepričuje, da bi bili jezni na vsakogar, ki bi jim tako kot Pahor hotel vzeti njihove male postsocialistične bonitete in jih pri tem prepričeval, da bomo samo tako lahko vsi skupaj bolje zaživeli.

Zato bi moral Pahor napovedati, da bo po referendumu – prej ne more, ker ne moremo imeti volitev sredi poletja – nepreklicno odstopil. V vsakem primeru, neglede na izid. Da simbolično, psihološko loči glasovanje o sebi in vladi od glasovanja o reformi, je verjetno zadnja, četudi še vedno zelo majhna možnost, da gre novi pokojninski zakon skozi. A tudi če ne gre, se mu lahko ta poteza obrestuje na prihodnjih volitvah. Tako kot nekoč Drnovšku. Ponovna Pahorjeva zmaga ne bi bila volilno nič bolj iracionalna, kot je že zdaj iracionalno to trmasto zavračanje vsega, kar naredi in reče.

Sam ga sicer ne bi imel še enkrat za premiera – toda vedno se ga bom rad spominjal kot človeka, ki je igral z odprtimi kartami.