Neizpolnjene želje

Leto 2012 bo leto neuresničenih želja. Za nekatere svoje vem vnaprej, da ne bodo uslišane.

Objavljeno
30. december 2011 21.07
Posodobljeno
31. december 2011 05.00
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si
Žal pa se ne bodo izpolnile tudi želje mnogih drugih. Morda bo izpadlo privoščljivo, toda povem odkritosrčno: lažje mi bo, če ne bom edini med frustriranci.

Seveda pa prenašam frustracije bolje od večine.

Med drugim si želim, da naslednje leto ne bi bil star petdeset let, ampak recimo dvajset.

Želim si namreč, da bi se še enkrat znašel pred ireverzibilnimi, šele v retrospektivi pomembnimi, celo usodnimi življenjskimi odločitvami. Z védenjem, ki ga imam danes o sebi in ljudeh, o domu in svetu, bi se odločil skoraj diametralno drugače. Nikoli se ne bi bil odločil za študij na Filozofski fakulteti, raje bi šel študirat pravo in ekonomijo ali dizajn in arhitekturo.

Zato pa bi najpozneje po diplomi – ko sem začel zlahka in lahkomiselno obratovati v družbenem kolesju – najraje spizdil iz Slovenije za vedno. Vračal bi se kvečjemu na počitnice, uživat to famozno kvaliteto življenja, kot pravimo zdravim in okusnim paradižnikom v bližini morja in gora.

In če bi že še enkrat ostal, bi poskrbel za to, da se ne bi nikoli več spustil v žrelo medijev – za karkoli že bi se izučil. Včasih sem živel iz dneva v dan, iz leta v leto. Danes bi razmišljal dvajset, trideset let vnaprej.

Ko sem pred petindvajsetimi leti začenjal, je bilo novinarstvo žalosten, a gosposki poklic, v katerem je bilo lahko uživati in biti dober. Denarja je bilo ravno toliko, da je poklic intelektualno in profesionalno funkcioniral. Bil je tudi socialno permeabilen, napajal se je iz mnogih poklicnih in kulturnih sfer.

Danes pa je ceh sindikalistično zakrknjen in spušča medse le še posvečene med molčečimi, ki jim je pest drobiža žakelj bankovcev. Diskrepanca med pavperizacijo poklica in namišljeno glamuroznostjo je epohalna. Težko je v tem delu uživati, težko je biti dober. Težko je prodajati produkte, vrednost večine vsebin se po desetletju internetnega šenkavanja in oglaševalskih razprodaj približuje ničli. Zato dandanes ni v medijih ničesar, česar se ne bi dalo narediti še bolj poceni in samo na pol.

Če nič drugega, se mi bo v letu 2012 prav kmalu uresničila vsaj ena stara želja: moji teksti na internetu ne bodo več zastonj. Moj honorar zato ne bo nič višji – bom pa imel zadoščenje, da dobivam za svoje digitalno delo tako rekoč plačo, ne pa sponzorska sredstva.

Najbolj intimnih življenjskih odločitev ne bi spreminjal, celo nekatere napake bi z veseljem ponovil in se prepustil enakim naključjem. Kar mi je življenje dalo, mi je v dobrem in slabem dalo za vedno – niti naposodo, niti na probo. Z ničimer se ne hvalim, nad ničemer pritožujem.

Je pa zdaj tukaj problem: sprva sem mislil, da postajam z leti asocialen in nergaški, zdaj pa vidim, da je kriva družba. 

Kolikor se spomnim, nisem imel nikoli posebnih ali celo konkretnih želja glede države, nacije, politike, kulture, gospodarstva. Če sem že imel s tem v zvezi kdaj kakšno mnenje, je bilo strukturirano kot kritika, ne pa kot želja. Pri teh zadevah Slovenci kot s kolektivizmom zastrupljeni naduti posamezniki vedno nihajo med optimistično dobronamernostjo in samodestruktivnim sramom – ne eno ne drugo pa niti malo ni po moji meri.

V zadnjih letih se je stanje stvari v Sloveniji spremenilo do te mere, da si ne morem več delati utvar, da še verjamem v to deželo. Mislim, da Slovenija še dolgo ne bo – če bo sploh kdaj – uspešna, bogata, pridna, pametna, poštena in kultivirana država, v kateri bi življenje imelo smisel onstran individualnega.

Življenje v Sloveniji je lahko zelo prijetno, polno smisla in samouresničenja za tiste, ki si to lahko privoščijo. Žal je takih vedno manj. Osmišljeno bivanje v duhovnem in kulturnem smislu so si že prej lahko privoščili le redki, zdaj pa so vse redkejši tudi tisti, ki si lahko kaj privoščijo še materialno.

A četudi bi bilo enih in drugih milijon ali dva, se to ne bi poznalo nikomur razen njim samim. Slovenska značilnost je, da se dobra volja ne sešteva.  Meja mojega sveta je meja moje sreče. Zato pa se tem bolj sešteva slaba volja. In te se je nabralo že toliko, da je družba ohromljena.

Slovencev ne združuje zadovoljstvo, združuje jih nezadovoljstvo.

Slovenska samostojnost je bila smiselna le toliko, da smo se rešili ekonomskih in ideoloških spon Jugoslavije. V resnici pa si prave samostojnosti ne zaslužimo, ker si je v pravem, političnem in kulturnem pomenu besede suverenost – ker za to v bistvu gre – niti ne znamo predstavljati.

Politiki so preneumni, da bi brez prerekanja, hitro in učinkovito sestavili eno čisto navadno, opravilno sposobno vlado – kar pa jim ne preprečuje, da se ne bi širokoustili s suverenostjo. Naj si jo za klobuk zataknejo. Zamenjam suverenost za zdravo pamet, še raje za inteligenco.

In če bi imeli inteligence na pretek, ali bi brez moči – ki je druga sestavina suverenosti – vendarle lahko bili uspešna, bogata, pridna, pametna, poštena in kultivirana država, v kateri bi življenje imelo smisel onstran individualnega?

Seveda, toda še nekaj bi rabili – in to sta predvsem pogum in odločnost, z drugimi besedami drznost, pripravljenost riskirati. Te vrline pa žal niso stvar odločitve, temveč karakterja. Predvsem pa o pogumu nimamo kaj sanjati, dokler bodo živi spomini na čase, ko nam je šlo še kar dobro, in dokler se nam bo zdelo, da lahko vendarle nekaj malega izgubimo in da se nam torej ne izplača tvegati.

Svoboda je samo druga beseda za to, da nimaš več kaj izgubiti. Pogum je, da se tega ne samo zavedaš, temveč da si za to pripravljen tudi nekaj narediti. Slovenija bo morala potoniti še malo globlje – ekonomsko, politično, kulturno –, prav do dna, da bodo ljudje to sprevideli.

Dopuščam pa tudi možnost, da ne bodo sprevideli. Družbena erozija lahko prehiti razodetje v Sloveniji tako nepopularnih, čeprav tako preprostih resnic.

Ne ljubi se mi več navijati za takšno Slovenijo, kakršno živimo. Ne ljubi se mi več navijati za takšne politike, kakršne volimo. Ne ljubi se mi več navijati za uresničitev takšnih rešitev, kakršne nam predlagajo. Ne ljubi se mi več navijati za istospolne poroke, trenirkarje, reprezentanco, Ustavno sodišče in brezplačni internet.

Rad bi odpisal družbo, ki od mene pričakuje navijaštvo – pa ne morem, ker sem vendarle družbeno bitje, ki ne ždi cele dneve izolirano med štirimi stenami. Zato si za novo leto želim Slovenijo, v kateri bo življenje imelo smisel tudi onstran individualnega.

Ta želja se mi gotovo ne bo izpolnila že letos – pa nič zato. Glavno, da imam cilj.