Naj živi večni tekmec!

Zelo bi mi bilo žal, če bi nekoč Barcelona igrala v ubogi katalonski ligi. Za španskega nogometnega navdušenca se nič ne more primerjati s trenutkom, ko ekipi prideta na igrišče, vedno v svojih tipičnih dresih, bodisi na Chamartinu bodisi Camp Nouu. Ko pa je žoga v igri, se nič ne more primerjati s strahom pred tekmecem venomer, ko gre ta v napad. Nič ni boljšega, kot čutiti, da so nasprotniki močni in podli, ter uživati v grožnji ponižanja in poloma, tako kot v obljubi nepozabnih zmag. Kaj bi bilo z nami brez tega kaznovanja in možnosti nagrad, kaj bi bilo brez te grozovite negotovosti? Zato torej (in mislim resno, saj to pravim z otroško preprostostjo in sebičnostjo): naj dolgo, dolgo, dolgo živi Barça. Le malo stvari je tako zahtevnih, kot to, da si zaslužiš vznemirljivega in trajnega sovražnika!

S temi besedami se je španski pisatelj Javier Marias, zapriseženi navijač madridskega Reala, zazrl v »dušo« ta čas največjega nogometnega spektakla na svetu, ki bo s kar štirimi »ponovitvami« v 18 dneh navduševal milijardne množice po vsej zemeljski obli. Zdi se že odveč ponavljati, da se bosta v boju za dve lovoriki (tretja, špansko DP, je praktično že oddana Barceloni) udarili najbogatejši ekipi, z najboljšimi igralci in bržčas tudi najbolj atraktivno igro na svetu. Globalna javnost bo uživala v predstavah velemojstrov, španska bo spremljala nova poglavja neskončne sage, ki ji jo zavidajo tudi druge nogometno najbolj razvite nacije. Vsaka premore svoj veliki derbi, a se nobeden ne more primerjati s clasicom.

Kaj pa Slovenija? Sodeč po 17. mestu na lestvici FIFA smo nogometno razviti, poštenega derbija, ki bi potrjeval to domnevo, pa ta čas nimamo, četudi sta preboj Olimpije Ljubljane v 1. ligo in odprtje Stožic vsaj nekoliko zanetila zamrlo mariborsko-ljubljansko iskro. Clasica španskih razsežnosti, razumljivo, nikoli ne bomo imeli. Od Špancev pa se vseeno lahko marsikaj naučimo. Najbolj opevano rivalstvo ni bilo vedno domena evropskega in svetovnega prestiža, temveč dvoboj madridskega centra politične moči proti nekoč poniževanim in premalo samozavestnim katalonskim upornikom, pri katerih sta šla gospodarski in nogometni razcvet z roko v roki. Po padcu Francove diktature v sedemdesetih letih minulega stoletja - ko so v Madridu začeli sprejemati drugače misleče in jih začeli ceniti, kot je opisal Marias - sta dosegla neslutene razsežnosti, namesto razcepa pa po večdesetletni evoluciji sprožila združitev moči, ki je kulminirala v naslovih evropskih in svetovnih prvakov španske reprezentance.

Španske miselnosti, da je treba tekmece ne le premagati, temveč zasenčiti z boljšim slogom igre, morda ne bomo nikoli osvojili, lahko pa se naučimo njihove najbolj preproste lekcije - ne ubijanje, tekmovanje z močno domačo konkurenco vodi k napredku.