V kolumni preberite:
»… Biti mlad v teh težkih časih,/to se pravi/brez mladosti biti mlad,/zreti starega sveta propad,/skrivati premnogo nad,/to se pravi biti mlad ...«
» … In moja pesem v plamen se spreminja,/lupina sanj vse bolj je sinja, sinja,/bogat sem kakor tihi glas piščali.«
Karel Destovnik Kajuh in France Balantič sta ustvarjala komaj kaj starejša od skorajšnjih maturantov. Pri prvem najprej pomislim na »samo en cvet, en češnjev cvet« in na žareče popoldne, v katerem sem romala od doma proti Pohorju. Pri Svetem križu nad Belimi vodami je pravkar odzvonilo štiri popoldne. Domačin mi je pokazal Žlebnikovo domačijo, kjer je bil ustreljen enaindvajsetletni Kajuh. France Balantič, rojen le streljaj od srednje šole, na kateri poučujem, je tudi zame, ki njegove pesmi le berem in jih ne preučujem, pesnik ognja, prsti in krvi. Ko pomislim nanj, me spreleti »v ognju groze plapolam« in zaslišim boleče akorde Sama Vremšaka. Slutnja smrti v plamenih je v Balantičevih verzih prisotna, še ko je ne omenja. Ogenj je pesnika pogoltnil pri dvaindvajsetih.
