Tiskane izdaje
Največji problem slovenskih mainstream medijev ni v tem, da zmerjajo oblast, ki se še niti ni konstituirala. Največji problem medijev je v tem, da oblast zmerjajo tako anonimni kot renomirani avtorji. Eni in drugi se zgražajo nad golim dejstvom, da je nekdo sploh na oblasti.
Med mnenjskimi ministranti danes ni razlike, če le izganjajo večinsko konsolidiranega zlodja. Vsaka napol pismena in neoriginalna mala rit, ki je nihče v bistvu ne pozna (in si je tudi ne želi spoznati) — to je pogoj —, lahko ima kolumno o koaliciji in/ali monetizaciji vsebin, whatever, in jo tudi obdrži, če le zna pluti s tokom.
A kurza te plovbe ne določajo avtoritativni, beri: kompetentni mnenjski voditelji, ki po tradiciji veljajo za navigatorje. Ti so izgubili kompas. Njihova superiornost ni več v načinu razmišljanja in sposobnosti anticipacije in empatije — ali preprosteje rečeno, da so kratko-malo bolj pametni od drugih —, temveč v neprekosljivi količini insajderskih informacij, ki jim lahko verjamejo in ki jih lahko prebavijo. In folk je frapiran, ker jim nekdo zna pisati na kožo in se za razliko od anonimne in asocialne online drhali z osebnostnimi motnjami celo upa podpisati s polnim imenom in priimkom in tekočim računom. Pa še sami poskusijo.
Tako je prejšnjo soboto, ko je Državni zbor izglasoval Janšo za mandatarja, eden od njih v znak žalovanja izobesil zastavo na pol droga, potem pa se prepustil družbeno etablirani vožnji z mercedesom in nakazovanju dobička na Kajmanske otoke. Drugi je potem govoričil o državnem udaru, ki bo pripeljal tako daleč, da človeka več ne bo, prazna podoba pa se bo krotovičila v agoniji boja za lastni obstoj. (To je citat, za božjo voljo!) Tretji pa gladko reče, da bojo ubili mandatarja, barabo domobransko. Vse skupaj se je spustilo na nivo internetne anonimnosti.
V čem je razlika med temi tremi izjavami? Vsaj načeloma nobene. Napisali so jih samo različno izobraženi, različno socializirani, različno inkulturirani in različno (dez)inhibirani ljudje. Različna pa je tudi stopnja njihovega operativno-praktičnega dostopa do medijev in razmerja z njimi. Kateri pisec ima ime? Kdo je v resnici avtor? Kaj je sploh avtoriteta? Na čigavo mnenje se lahko zanesem? In na čigavo mnenje se hočem zanesti? Bi se sploh moral na kakšno? Kaj avtor hoče? V čem je smisel tega, da mi nekdo razlaga svoje mnenje, če ne vem, kdo je, in če vem, kaj hoče?
Egalitarizem je spajdašil nekompatibilne nasprotnike v nenačelno koalicijo razpizdenih levičarjev. Eni so dostop do medijev podedovali, drugi zadeli na loteriji.
Drugi največji problem slovenskih mainstream medijev pa je, da so tako obupno mnenjsko monotoni. Nekoč sem v manj kot tednu dni naštel kar dvanajst bombastičnih prispevkov, ki so sesuvali Viranta kot zadnjo barabo s Povšetove — pa da ne bo kdo mislil, da sem vse opazil —, na enega samega, ki je bil do njega prizanesljivejši. Pa še tega sem žalibog napisal sam.
Seveda mi niso všeč niti disidentsko desni, za nameček še minorni, marginalni, marginalizirani mediji, pri katerih je nesorazmerje levo-desno obrnjeno.
Instinkt za prilagajanje večini imam že po naravi nerazvit, vendar mi prav tako ne paše biti preveč čuden in drugačen. Razmerje med enakimi in drugačnimi v mainstream medijih je dandanes do te mere disproporcionalno, da ti slednji veljajo bodisi za oportuniste, bolnike, bedake ali v najboljšem primeru za provokatorje.
Nisem in nočem biti nič od tega — in vsega tega se mi ne zdi vredno demantirati drugače kot s prezirljivo kljubovalnostjo. Prezirljiva kljubovalnost pa ne vpliva dobro na človeka. Celo name ne. Zato sovražim ta peer pressure.
Kdo se ne spominja Ruplove izjave, da bi mediji morali dobro razmisliti, ali se jim splača napadati politično opcijo, ki je zmagala na volitvah. Naj času primerno cinično parafraziram: ali se medijem splača napadati opcijo, ki ni zmagala na volitvah?
Čeprav je v medijih prav zadnja predpostavka o nezmagi na volitvah kronski argument za to napadanje, je vprašanje popolnoma irelevantno. Edino relevantno vprašanje je: ali se la détente do politike medijem splača?
Na ta dobri, stari izraz iz obdobja hladne vojne me je spomnila bodoča deklica za skoraj vse — namreč minister za šolstvo, šport, znanost in kulturo. Rekel mi je, da bo vlada vodila politiko popuščanja napetosti do medijev. Samo upamo lahko, da jo bo res.
Seveda pa sta tudi za popuščanje potrebna dva, ne le za napetost.
Politiki se to nedvomno splača. Ne le za vlado, tudi za opozicijo je najslabše — in še nehigienično za vso državo —, če se prepira z mediji. Pred dobrima dvema mesecema sem opominjal Janšo, da se je spuščal in se še spušča v vojne, v katerih ne more zmagati. Politik lahko zmaga na volitvah, ne more pa zmagati v medijih. (Niti z njihovo pomočjo, kot kaže nesrečni primer zmagovalca zadnjih volitev.)
Moja prognoza je, da bodo mediji Janšo še nekaj časa provocirali in ga preizkušali, ali bo končno imel vsega dovolj in jim poskušal postaviti mejo. Če ne bo podlegel samoobrambnemu refleksu, se za ratinge prihodnje vlade ni treba bati.
La détente pa se splača tudi medijem. Morda celo dobesedno. Bog mu daj mir Slivnik je že od začetka Maga sledil tej zblojeni ideji, da so desni bralci tržna niša, desni mediji poslovna priložnost. To seveda ni res, nikoli ni bilo, vsaj ne pri nas. Edina prava poslovna priložnost so uravnoteženi mediji. In s tem ne mislim statistično uravnoteženega, umetno pluraliziranega, tržno napihnjenega ali kaj šele politično dirigiranega medijskega prostora.
To je v Sloveniji vse skupaj lari-fari. Uravnotežen medij je pač tak, da ne objavi v enem tednu ducata levičarskih tekstov — od tega četrt nekorektnih, četrt ekstremističnih in četrt neduhovitih — na enega pri zadnjih vratih infiltriranega desničarskega. To je vprašanje zdrave pameti, tudi ekonomske, ne pa politike. Slovenski mainstream mediji se zavestno odpovedujejo nezanemarljivemu segmentu trga — ki sicer še nikoli ni bil natančno demografiran in ovrednoten —, ki se mu pač ne ljubi brati desetih vaj v slogu na temo sesuvanja običajnih osumljencev na ozadju enega samega drugega mnenja, ki sesuva druge.
A četudi bi bili gospodarski učinki uravnoteženosti majhni, sta tu še vedno družbena klima in stanje duha v družbi. Njuna popadljivost in opustošenje sta v veliki meri posledica te medijske enostranskosti oz. samoumevnosti novinarstva kot endemično levičarske profesije.
