Kultura.kom: Moč jeze in spomina

Razvpita knjiga Dvignite se! Stéphana Hessela – pridevnik tokrat morda ni najprimernejši –, ki je komaj pol leta po izidu v francoščini ugledala luč sveta tudi v slovenščini, je vsaj dvojni fenomen: založniški in sociološki. Prvi predvsem zaradi kurioznosti, kajti gre za knjigo, ki to po svoji fizični naravi ni – če je knjiga pač nekaj, kar prinaša besedilo, ki po kvantitativnih lastnostih presega mero časopisne ali revialne objave. Hesselov tekst ima namreč obseg komaj daljšega časopisnega članka, to je esejistični spis, ki bi napolnil dve strani neke časopisne priloge.

Dejstvo, da je tako neknjižno besedilo izšlo v knjižni obliki, kaže na moč knjige kot uveljavljene kulturne dobrine. Pa tudi na smisel (za zdaj še klasičnega papirnatega) založništva kot kulturne dejavnosti in gospodarske panoge, ki posreduje med avtorji in bralci. Tudi če pustimo ob strani podatek (ki ga sicer ne moremo pustiti ob strani), da so v Zahodni Evropi (Francija, Nemčija, Italija...) in ZDA prodali že prek dva milijona izvodov (samo slovenska različica se ponaša s tri tisoč izvodi), je iz tega primera očitno, da se na slavni Brechtov apel o knjigi kot orožju v rokah še zmeraj (ne glede na elektronske medije in splet) odziva pomemben del evropske intelektualne realnosti. Še to: tako v Franciji kot pri nas stane knjiga tri evre (to se zdi primerna vrednostna oznaka njene materialne danosti), kar pomeni, da je cena zares »demokratična«.

Ampak pomembnejši je seveda sociološki vidik zadeve. Kako je mogoče, da si danes neko besedilo, ki ni ne zabavne in ne neposredno praktične narave – jasno, njegova privlačnost je tudi v kratkosti – v trenutku pridobi na milijone bralcev? In to besedilo, ki ga je napisal lani triindevetdesetletni starec?

Tu sta vsaj dva razloga in prvi je tudi empirično preverljiv. Hessel, starosta francoskega odporniškega gibanja in zaščitni znak (s stalinizmom) neomadeževanega povojnega demokratičnega levičarstva, se z Dvignite se! (ali Razjezite se!, Bodite ogorčeni!, francoski Indignez vous! omogoča še kakšno formulacijo, ki poziva k angažirani jezi) obrača neposredno na (francosko) mladino. Njegov spis je etični testament človeka, ki je popolnoma prepričan v svojo (hegeljansko) vizijo sveta, v katerem bo dominiral moralno razvit človek; Hesselovo poslanico namreč preveva tudi elementarni optimizem, kakršen je dandanes silno redek.

Mladim polaga na srce, med drugim, naslednje sporočilo: »/.../ poglejte okoli sebe in našli boste stvari, ki so vredne vaše jeze – obnašanje do prišlekov, do ilegalnih priseljencev, do Romov. Zaznali boste konkretne situacije, 
v katerih si boste zaželeli izvesti državljanske akcije. Iščite 
in našli boste!«

Kaj je v tem tako navdušujočega za mlade Evropejce, ki jim danes ponudb za odreševanje sveta, tako duhovnih kot marketinških, tako z leve kot z desne, prav gotovo ne manjka? Najbrž prav to, da je Hessel udaril na struno, ki med mladimi danes že vibrira: na struno naraščajoče socialne jeze.

Seveda avtor nagovarja tudi starejše, pravzaprav vse, ki še živo pomnijo totalitarizme in povojno upanje, ki jim je sledilo na Zahodu. Ko ta plemeniti starec govori o idealih odpora in povojne Evrope, obuja vrednote, ki še vedno tlijo pod površjem pozabljanja. Prav ta »drža lirično razpoloženega starca«, kakor sporočilo knjige nekoliko zviška označuje Hesselov mlajši francoski sopotnik Alain Finkielkraut, daje njegovemu spisu lesk, ki nima ničesar z jezo, ima pa veliko z nostalgijo in spominom.