Kauzerjev nauk - vsak zase, proti vrhu

Ko je Svetovna kajakaška zveza po Sydneyju 2000 odločila, da bodo slalomisti kvote za OI v predolimpijskih letih lovili na svetovnih prvenstvih z le malenkostno možnostjo popravnih izpitov na poznejših celinskih tekmovanjih, Slovenci še niso slutiti, koliko gorja jim bo prinesla »dobrodošla« novost. Do Aten '04 in Pekinga '08 - kamor je s Petrom Kauzerjem odpotovala najmanjša slalomska odprava v samostojni Sloveniji - so nato odštevali na robu živčnega zloma, vrhunce sezon v odločilnih letih pa praviloma zapuščali brez odličij ali celo finalistov ter z le eno potrjeno nacionalno kvoto. Zato te dni ni čudila previdnost direktorja reprezentanc Andreja Jelenca, ki je sicer pritrjeval oceni, da so po sedmih letošnjih uvrstitvah na zmagovalni oder svetovnega pokala zreli za popolno »olimpijsko« bero v vseh posamičnih disciplinah. Opeklin iz preteklosti je bilo pač preveč.

V slovenskem slalomu se je v zadnjem olimpijskem ciklusu marsikaj spremenilo. Najprej se je zgodil Peter Kauzer. Z izjemnimi dosežki, predvsem pa jezičnostjo in drznimi napovedmi najbolj žlahtnih odličij - kakršne si privoščijo le največji asi kova Primož Kozmus, Tina Maze, prej Petra Majdič, Luka Špik, Iztok Čop - je v obdobju menjavanja rodov prikril marsikatero slabost in naslednikom omogočil umirjeno razvijanje talenta. Le »raketa iz Hrastnika« ve, kolikokrat se je v obdobju zorenja uprl sistemu in kljuboval poskusom asimilacije, trdno prepričan, da je prava le samostojna pot, ki jo ubirata z očetom in soimenjakom Kauzerjem starejšim. In kako težko se mu je bilo pobrati po povsem ponesrečenem naskoku na pekinško olimpijsko kolajno leta 2008, ki mu je kot dragocena izkušnja že leto pozneje prinesel prvi (tudi slovenski) naslov svetovnega prvaka.

Medtem ko je premikal skale, se je premaknil tudi sistem - od uniformnega k posamičnemu. Bratislavsko SP je pospremilo sedem trenerjev, slalomistom so zadnja leta pri KZS omogočili, da se razvijajo vsak s svojim »gurujem«. Če izvzamemo veteransko navezo Hočevar-Kralj, ki sama vodi svojo pot, je kar pet trenerjev tu skrbelo za po en čoln. Po »begu možganov« v začetku prejšnjega desetletja so se pod slalomski krov vrnili številni nekdanji reprezentanti, mlajši rod z drugačnimi pogledi in prijemi. Vanj sodita tudi zmagovalca slalomov za svetovni pokal Andrej Nolimal in Miha Terdič, svetovni podprvak iz leta 2002, ki Bratislavo zapušča s finalom Urše Kragelj in Eve Terčelj.

Nekdanje »tabornike«, ki nič več ne spijo po šotorih in za katerimi, kot je pokazal Kauzerjev primer, že stojijo agencije za PR, več pokroviteljev in odmevnejša promocija pa pravi preizkus vendarle še čaka. Štiri olimpijske kvote iz Bratislave bodo le zanemarljiv dosežek brez konkretne vrednosti, če selekcija, ki brez omenjenih veteranov šteje povprečno le 22,8 leta, v Londonu ne bo naredila koraka višje. Boljše priložnosti ne bi moglo biti ...