Tiskane izdaje
Leta 4000, v katerega je Ivan Tavčar postavil svoj roman o orwelsko katolizirani Ljubljani, so arheologi pri Ptuju izkopali čudno okostje. Nekateri so menili, da spada še v paleolitik, ko so tedanji ljudje po stenah slikali živali; drugi so se zavzemali za teorijo Lepenskega vira, ko so šest tisoč let v Đerdapski soteski živeli ljudje, ki so klesali svoje podobe s fizionomijo ribe; tretji so namigovali na neandertalce, saj tam Krapina ni daleč. Odločilo je mnenje antropologov, ker so poleg okostja našli plastične ploščice in diske, kakršne so ljudje uporabljali v 21. stoletju. Poleg njih so bili od rje močno načete v čuden sistem povezane kovinske paličice.
Odločitev pravzaprav ni bila težka: gre za okostje iz zgodnjega kapitalizma; kartice so bile tedaj plačilno sredstvo, tenke okrogle diske so prepoznali kot tisto, čemur danes rečemo cedeji, tiste paličice pa so bile nekdaj ogrodja »škatel« za shranjevanje informacij, ki bi jim danes rekli fascikli. Toda zgodovinarji so se začeli prepirati: Kateri zgodnji kapitalizem, tisto prvo obdobje ali tisto drugo, ki smo ga definirali kot divji kapitalizem? Nazadnje so kot argument v prid »divje dobe« prevladali artefakti, ki pa jih seveda niso znali razvozlati, kot mi ne našega političnega klinopisja.
Arheologi, antropologi in zgodovinarji pa seveda niso mogli niti približno razvozlati osebne zgodbe človeka, ki je bil očitno pokopan skoraj faraonsko. Danes vemo, kaj se je bilo zgodilo: Nekdo je kupil uspešno podjetje Delo Revije, mu naprtil velike dolgove iz svojih prejšnjih poslov, onemogočil izhajanje dotlej prepoznavnih in solidno prodajanih revij, naposled pa odnesel še vso časopisno dokumentacijo, v papirni in elektronski obliki. Lahko bi se reklo, da je oropal svoje podjetje, čeprav ni odnesel strojev. A v pisarnah je bil kvečjemu kak računalnik ali fotokopirni stroj.
Če bi odnesel stroje, bi vse skupaj lahko definirali kot neke vrste novi ludizem – ludizem kapitalistov. Ludizem se imenuje po Nedu Luddu, tovarniškemu delavcu s konca 18. stoletja, kar pa ni zgodovinsko dokazano. Zato pa je bilo toliko bolj otipljivo luditsko gibanje v začetku 19. stoletja, množično razbijanje strojev, ki so jih delavci krivili za nezaposlenost. Na Slovenskem smo priča neoludizmu, ludizmu belih ovratnikov, ki ne razbijajo strojev, temveč podjetja. In to ne zaradi kake socialne stiske, temveč iz pogoltnosti. Podjetje v težavah »kupijo«, ga povsem izčrpajo in gredo.
Še prej si prilastijo blagovne znamke, v primeru Dela Revije Jano, Stop, Lady in druge, tako da zaposleni, goli in bosi nimajo nobene možnosti novega začetka. Družina Vovk je najprej povsem izropala novogoriški MIP, si prilastila uveljavljene blagovne znamke in hladnokrvno odšla. Delavci so seveda ostali na ulici, mnogi v brezizhodnem položaju, in kar se mene tiče, gre tu za skrajno ciničnost, nemoralnost in sprevrženost. Kako to, da se ne oglasi škofovska konferenca za pravičnost in mir? Bo odpuščenim ponudila cunjice in pakete iz Karitasa ali dodatno »duhovno oskrbo«?
Donedavni lastnik Dela Revij Matej Raščan je s svojim sprevrženim dejanjem samo vrh leden gore moralno povsem razgrajene družbe, ki res utegne nekega dne razbijati stroje ali požigati kot Cankarjev hlapec Jernej. Tisto, čemur rečemo politika, se do onemoglosti ukvarja samo s seboj, kot da se ne bi premaknilo iz kozmetičnega salona; zato mu seveda zmanjkuje časa za vnebovpijoče socialne zločine novodobnih kapitalistov, ki se izdajajo za menedžerje, v raznih Lions in Rotary klubih se gredo celo dobrodelništvo, v resnici pa so navadni primitivni cestni roparji.
Ferdo Gestrin v svoji knjigo o zgodnjem kapitalizmu na Slovenskem v 16. in 17. stoletju in njegovem zatonu piše tudi o novi miselnosti dela meščanstva in poslovnežev, ki jim je postalo kopičenje premoženja smisel bivanja in dela. To se je kazalo v vrednotenju časa, kaj je bilo v srednjem veku še tuje: »Čas je zlato.« V slovenskih deželah so se pojavljale javne ure in širila se je urarska obrt. Že v prvi polovici 16. stoletja so v Ljubljani postavljali javne ure, na stolpu piskačev, ki je bil zgrajen 1533, je bila ura z luninimi menami. Na Slovenskem smo trenutno prišli le do supervizorja, nihče pa se očitno ne domisli javnih ur, ki bi tiktakale cestnim roparjem. Vsakemu posebej.
Pogorišče naše poslovne etike je res videti nekje med paleolitikom, Lepenskim virom in neandertalci. Minister Gregor pa nič.
