V nadaljevanju preberite:

Vsako leto isto, enako poetično ponavljanje, podobno spreminjanje barv: najprej pomladno prebujanje v nežno zeleno, zatem cvetenje tisoč in ene travniške rožice, nato zlatenje brezkončnih gričev. Portugalska se poleti pobarva čudovito zlato, a je tudi nevarno pozlačena, kajti dovolj je le iskra, in živo rumeni odtenki blisknejo v ognjeno rdeče. Ogenj pa se zdi poetičen pozimi, ko prasketajo drva na domačem ognjišču, medtem ko ima v vročih, suhih in vetrovnih mesecih drugačno konotacijo: vse bolj je opomin nespametnemu človeku, da vendarle ne sme v neskončnost ponavljati istih napak. Narava se vrti v krogih, zato da se človek iz vedno novih poletnih požarov končno česa nauči.