Draga, 
pomiri se

Paradoks sodobne družbe je, da ob povečevanju krutosti hkrati kar naprej poslušamo o potrebi po morali in vrednotah.

Objavljeno
24. marec 2012 15.25
Renata Salecl, filozofinja
Renata Salecl, filozofinja
Kapitalizem je dolgo temeljil na ideologiji rasti, razvoja, zavzemanja novih trgov in povečevanja potrošništva. V ozadju te logike napredka je bila ves čas na delu prikrita logika krutosti – izčrpavanje delavstva, izkoreninjenje konkurence, zavzemanje tujih trgov, izkoriščanje narave, finančne malverzacije in podobno. Krutost je bila precej časa zamaskirana z ideologijo razvoja in nujnih žrtev, ki naj bi jih ta zahteval, z gospodarsko krizo pa je vse bolj prišla na plano kot temeljni vezni odnos ne le med kapitalisti in proletariatom, ampak tudi med državo in državljani. Odkrita krutost je danes temelj vladajočih diskurzov v večini držav, ki se spopadajo z gospodarsko krizo.

V ZDA občasno še slišimo govor o ekonomski rasti, razvoju in odpiranju novih delovnih mest, v Evropi pa je ta diskurz popolnoma zamrl. Besede, ki jih evropski politiki uporabljajo v govorih, so krčenje, zapiranje, odpuščanje, omejevanje. Ta diskurz je še posebej zaživel v manjših državah, kot je Slovenija, ki so že sicer nagnjene k posebni vrsti agresivnosti in zavisti (ker se ljudje nimajo kam preseliti, so običajno veliko bolj nagnjeni k uničevanju tistih, ki so jim blizu, in tudi samih sebe). V javnem diskurzu je krutost danes že popolnoma zameglila ideologijo rasti in razvoja.

Prav posebno pa je krutost politike, ki govori predvsem o rezanju, zapiranju, odtegovanju in zategovanju, prizadela ženske. Angleški mediji poročajo, da so vladni ukrepi disproporcionalno udarili po ženskah. Država je tako predlagala radikalno krčenje sredstev, ki so namenjena pravni pomoči ženskam, žrtvam nasilja, zmanjšala so se sredstva, namenjena za terapevtsko pomoč tem ženskam, predvsem pa se radikalno slabša ekonomski položaj žensk.

Komentatorka Guardiana Polly Toynbee tako opozarja, da je Cameronova vlada, ki se je ob prihodu na oblast predstavljala kot do družine najbolj prijazna vlada od vseh dosedanjih, z izvajanjem varčevalnih ukrepov najbolj prizadela prav družine. Povečevanje cen vrtcev in zmanjševanje pomoči za ostarele je mnoge ženske prisililo, da ostanejo doma. Pri odpuščanju delavcev v javnem sektorju je izgubilo delo mnogo več žensk kot moških. In ker je v družbi čedalje več ločitev, za otroke pa po ločitvi večinoma skrbijo ženske, se je s poslabšanjem ekonomske neodvisnosti žensk seveda zelo povečala tudi revščina otrok. Največji udarec so doživele samohranilke. Po nekaterih podatkih jim je v zadnjem letu v povprečju padel dohodek za 8,5 odstotka, ekonomsko stanje pa se jim bo še bolj poslabšalo, ko bo vlada izpeljala razne reforme davčnih olajšav.

Cameronova vlada tudi ni naredila nič, da bi povečala število ministric ali da bi podprla načine, kako povečati število žensk v vodstvih gospodarskih družb. Prejšnja laburistična vlada se je odločila, da se bo poskušala spolne neenakosti lotiti bolj celovito, zato je urad za enake možnosti povišala v posebno ministrstvo. Cameronova vlada je nato celih šest mesecev izbirala ministrico, ki naj bi zasedla ta položaj. Liberalna demokratka Lynne Featherstone, ki je zdaj ministrica za enake možnosti, pa se, kot kaže, bojuje z mlini na veter. Ko so jo novinarji vprašali, kako ji v vladi uspeva opozarjati na slabšanje položaja žensk, je dejala, da je njena moč podobna moči večine žensk v družini, in to je, da nenehno teži. Seveda pa teži na visoki ravni.

Ko je ena od parlamentark opozorila Camerona, da je njegova politika izrazito nenaklonjena ženskam, jo je pokroviteljsko zavrnil z besedami: »Draga, pomiri se.« Angleške ženske pa se očitno ne nameravajo tako hitro pomiriti z zmanjševanjem svojih pravic. Mnoge, ki so volile za Camerona, se prav zaradi udarca, ki jim ga je zadela njegova vlada, danes politično odvračajo od njega.

Na vprašanju pravic žensk se te dni lomijo kopja tudi v predvolilni bitki v ZDA. Kot je na nedavnem svetovnem srečanju o položaju žensk v New Yorku izjavila Hillary Clinton, si ni mislila, da se bo po tem, ko se je zadnja leta zavzemala za pravice žensk v tretjem svetu, morala aktivno boriti za ohranitev temeljnih pravic žensk v ZDA. V svojem govoru je dejala, da ji je nerazumljivo, zakaj se skrajneži povsod po svetu tako zelo osredotočajo na ženske: »Ni pomembno, v kateri državi so in kateri religiji pripadajo. Želijo nadzorovati ženske. Želijo nadzorovati, kako se oblačimo. Želijo nadzorovati, kako se obnašamo. Želijo celo nadzorovati, kakšne odločitve sprejemamo o lastnem zdravju in telesu.«

Seveda je imela v mislih predloge, ki jih glede žensk preigravajo republikanski predsedniški kandidati. Ti se namreč šokantno obregajo ob ženske pravice glede lastnega telesa in reprodukcije. Velik boj se tako bije zaradi predloga, da zavarovalnice ne bi več plačevale za kontracepcijo, in zaradi ideje, da bi ženska, ki se je odločila za abortus, morala obvezno na ultrazvočni pregled, kjer bi dobila sliko fetusa, za ta pregled pa bi seveda morala plačati sama.

Boj je v zadnjih tednih dobil prav dramatične razsežnosti. Znani radijski komentator Rush Limbaugh, naklonjen republikancem, je študentko, ki se je zavzemala za to, da zavarovalnice krijejo strošek kontracepcije, v svoji radijski oddaji označil za prostitutko. Ženske, ki se upirajo republikanskim idejam, pa govorijo, da je to državno posilstvo. Nekatere političarke so celo predlagale, da je treba za moške, ki želijo recept za viagro, vpeljati obvezen rektalni pregled ali vsaj posvet pri kardiologu. Poudarjajo namreč, da v veliki skrbi za žensko telo ne smemo pozabiti na moško, in ker je viagra lahko zelo škodljiva za zdravje, mora država s posebnimi ukrepi poskrbeti tudi za moške.

Volilna kopja v ZDA se bodo očitno lomila na telesih žensk. Politični komentatorji pa tudi tu ugotavljajo, da veliko žensk, ki bi sicer bile naklonjene republikancem, v zadnjih tednih razmišlja o podpori Obami prav zato, ker so republikanci pravice žensk premaknili za štiri desetletja nazaj.

Tudi v Sloveniji se ukvarjamo s podobnim obratom nazaj pri pravicah žensk. Nova vlada premore samo eno ministrico in med prvimi ukrepi zmanjševanja državne uprave je bila ukinitev urada za enake možnosti. Javnosti bolj skrito pa je slabšanje ekonomskega položaja žensk, zlasti samohranik. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine opozarja, da se njihova organizacija vsak dan sooča z grozljivimi dramami žensk, ki ne zmorejo plačevati računov in prehranjevati otrok, zato se iz obupa mnogokrat zatekajo k samomoru.

Sociologi, ki se ukvarjajo z revščino, ob analizi trendov družinskega življenja opozarjajo še na nekaj, kar bo nasploh povečalo revščino – morda še bolj žensk kot moških. V razvitih družbah že nekaj časa ugotavljajo, da je vse več ločitev starejših ljudi. Nekoč so se ločevali predvsem mlajši ali ljudje srednjih let, danes pa se za ločitev odloča veliko šestdesetletnikov in starejših. K temu so pripomogli večja finančna neodvisnost žensk v zadnjih desetletjih, podaljševanje življenjske dobe in predvsem večja pričakovanja ljudi glede kvalitete zakonskega odnosa. S povečevanjem ločevanja starejših pa se pojavlja nevarnost nove revščine in tudi večje obremenitve njihovih odraslih otrok. Nekoč je moral poročeni sin z ženo enkrat obiskati svoje starše, drugič pa ženine, zdaj pa mora obiskati kar štiri starejše ljudi. In zanje seveda tudi poskrbeti.

Paradoks sodobne družbe je, da ob očitnem povečevanju krutosti hkrati kar naprej poslušamo o potrebi po morali in spoštovanju vrednot. Ob zagati, kako skupaj misliti krutost in moralo, se je dobro spomniti besed Susan Sontag, ki pravi: »Deset odstotkov vseh prebivalcev je krutih, ne glede na vse, in desetina je usmiljenih in dobrih, ne glede na vse, preostalih osemdeset odstotkov pa je mogoče premakniti v katerokoli od teh dveh smeri.« Katerih deset odstotkov lažje pride na oblast, pa seveda ni velika uganka.