Česa Zdovc ne sme, Janković in Janša pa lahko

Po končani tekmi se je Zoran Janković znašal nad organizatorjem lige Romanom Liscem zaradi domnevno pristranskega sojenja. Nikjer v slovenskih medijih nisem opazil, da bi se kdo vprašal, kaj nam s svojim posredovanjem sporoča lokalni šerif z bogatimi športnimi izkušnjami.« Takole je novinar Financ Novica Mihajlović okrcal župana Jankovića, ki je javno ocenil sodnike na finalni tekmi lige NLB.

Politikom se tu in tam dogaja, da javno komentirajo, česar ne bi smeli – sojenje, v katerega so vpleteni. Tako kot množice imajo tudi politiki na vseh ravneh v zasebnih krogih vso pravico do komentiranja sodniških odločitev, vključno z oceno, da je bila njegovi strani ukradena zmaga. Na tribunah, v gostilni, doma in še marsikje lahko – družno s kibici – nad sodniki celo vpijejo in jih psujejo. Sodniki na športnih terenih so v podobnem položaju kot sodniki na sodiščih, tudi njihove sodbe lahko vpleteni zasebno komentirajo in proti njim protestirajo. Vključno s politiki, med katerimi pa sem tudi vplivnega vodjo opozicije Janeza Janšo že zasledil pri podobnem spodrsljaju kot Jankovića: da je javno komentiral odločitve in postopke sodnih organov.

Če bi si Olimpijin trener Jure Zdovc po spornem sojenju na tekmi s Partizanom privoščil podoben greh, kot sta si ga Janković in Janša, bi ga vodstvo tekmovanja brez dvoma kaznovalo. Saša Ožbolta in Janeza Rajglja prav tako, verjetno pa tudi predsednika, če bi ga Olimpija imela. Finančno ali s prepovedjo vodenja tekem ali pa z obojim hkrati. Žal pa za vplivne politike ob takšnih in podobnih grehih ni sankcij, javnost jih lahko – če komentirajo sojenje, ki ga ne bi smeli – označi, da žal nimajo ustrezne športne in politične kulture. Tudi, če se to zgodi, pa so konsekvence zanje pri nas zelo skromne: njihove možnosti na prihodnjih volitvah se praviloma bistveno ne poslabšajo.

V deželah z razvito politično kulturo takih problemov nimajo, politiki se zavedajo svojih pristojnosti, mediji pa tudi. Če bi se že zgodilo, da bi kak posebno ambiciozen ali agresiven politik poskušal komentirati sojenje, mediji tega zelo verjetno ne bi objavili. Sankcije za športne akterje niso kar tako, vodstvo tekmovanja z njimi ščiti institut sojenja in avtoriteto sodnikov z igrišč. Kdo pa ščiti integriteto sodišč in sodnikov? In države?

Tudi pri nas bi bilo torej možno, da bi problem odpadel: mediji o komentarju politikov o sojenju ne bi poročali. V Jankovićevem primeru ga je – potem ko je župan del novinarske konference namenil sojenju – objavilo več medijev. Obtožni predlog v sferi politične in športne kulture bi torej lahko spisali tudi proti nekaterim novinarjem in njihovim urednikom, ki so (ali pa bi morali) vedeli, da politiki niso pristojni za ocenjevanje sodnikov. In teh komentarjev ne bi objavili. Tu gre za neprofesionalnost in neupoštevanje novinarskih standardov in za uklanjanje komercializmu ali pa celo za obračunavanje s političnimi nasprotniki.

To velja tudi – ali še posebej – za novinarja in urednike Financ, ki so šli pri tem najdlje. Morda bi jim še lahko oprostili, če bi kritično izkušnjo z županovim (in ob drugi priložnosti Janševim) neprimernim ravnanjem izkoristili za poduk o delokrogu politikov ob sojenju. Toda kot je razvidno iz nadaljevanja teksta, so le izkoristili priložnost za nov obračun s starim sovražnikom.