Tiskane izdaje
»Sacrebleu! Bogati Francozi so se zavzeli za zvišanje obdavčitve svojih dohodkov, Buffett se smehlja,« je v četrtek poročal blog ameriške komercialne televizije ABC.
Narejena vzhičenost, sarkastično začinjena s francosko kletvico, je bila posledica odprtega pisma, ki ga je šestnajst najbogatejših Francozov – med njimi Liliane Bettencourt, dedinja kozmetičnega imperija L'Oreal, in Frédéric Oudéa, predsednik banke Société Générale – sredi tega tedna objavilo na spletni strani francoskega tednika Le Nouvel Observateur. Kot so zapisali, bi radi prispevali svoj delež »v času, ko vlada pričakuje solidarnost vseh«, zato pozivajo k uvedbi posebnega »enkratnega« in »razumnega« dodatnega davka za bogataše. Skratka, začasnega in ne prav visokega.
Peščica bogatih Francozov ni prva, ki je »svojo« vlado pozvala k višji obdavčitvi najbogatejših. Waren Buffett, drugi najpremožnejši Američan, sicer republikanec, je sredi avgusta v članku s pomenljivim naslovom »Nehajte ujčkati superbogataše«, objavljenem v New York Timesu, priznal, da njegovi zaposleni plačujejo višje davke kot on sam, milijarder. »Medtem ko se revni in pripadniki srednjega razreda bojujejo za nas v Afganistanu in ko se večina Američanov muči, da bi sestavila konec s koncem, uživamo mi, mega bogati, še naprej izjemne davčne olajšave.« Predlagal je bolj progresivno obdavčitev za milijonarje, še malo višjo pa za tiste, ki zaslužijo nad deset milijoni dolarjev na leto.
Buffet ni povsem osamljen. K višji obdavčitvi milijonarjev je predsednika Obamo že pred letom pozvalo gibanje Patriotski milijonarji za fiskalno krepitev. A brez uspeha. Kongresniki, zlasti jastrebi iz republikanske stranke, so ob nedavnih pogajanjih o povečanju zadolženosti ZDA v celoti zavrnili kakršnokoli povečanje davkov za najbogatejše. Kar ni čudno – 44 odstotkov kongresnikov je milijonarjev.
Kakšni so motivi za te pozive? Predvsem pa – kako resni so?
Prvi motiv je ekonomski. Primanjkljaji in visoka zadolženost čedalje bolj dušijo ekonomije najrazvitejših držav. Občutljivejši del podjetniških elit zdaj posredno priznava, da so k temu prispevali tudi sami, z nenehnimi pritiski na znižanje davkov za najbogatejšo peščico. Če bi najbogatejši plačevali višje davke, bi vlade laže obvladovale zadolženost in jo postopno tudi zmanjšale.
To potrjujejo tudi podatki. V času velike depresije so bili dohodki ameriških milijonarjev obdavčeni z 68-, v začetku 60. let, obdobju največje blaginje Zahoda, pa celo z 91-odstotno davčno stopnjo. Danes so dohodki ameriških milijonarjev obdavčeni z le 35-, francoskih pa s 40-odstotno davčno stopnjo (podobno je pri nas). Medtem ko so se dohodki najpremožnejših v zadnjih tridesetih letih po nekaterih podatkih podvojili ali celo potrojili, so plače večine stagnirale ali celo nazadovale. Hkrati je mnogim bogatim tudi jasno, da nizko obdavčenje najbogatejših ne spodbuja rasti in je zato nemogoče računati na izhod iz krize.
Pozivi samih bogatašev k višji obdavčitvi pa so tudi posledica nelagodnega počutja najbogatejše peščice. V večini držav razvitega Zahoda so socialne razlike že zdavnaj presegle znosno mejo. Posebno dramatične so v ZDA, kjer en sam (1) odstotek najbogatejših na leto pridobi skoraj četrtino nacionalnega dohodka in nadzoruje 40 odstotkov bogastva nacije. Nekateri menijo, da je Amerika socialni sod smodnika. V Evropi je situacija sicer nekoliko boljša, toda trend je enak.
Takega razvoja si vsaj del najpremožnejših ne želi. Postopno se je začel zavedati tudi, da ima dosedanja terapija odpravljanja krize s prenašanjem bremen na večino svoje omejitve. Socialne napetosti naraščajo, protesti nezadovoljne večine se množijo. Nedavno požiganje in plenjenje v V. Britaniji sta bili oster opomin. Napovedano zategovanje pasu v večini držav bo vnetljivo razpoloženje še poslabšalo.
Tudi v razvojnem pogledu se ohranjanje statusa quo ne more dobro izteči. Ekonomije in družbe, v kateri pridobiva samo peščica, večina pa trajno nazaduje, imajo slabo perspektivo. Vztrajanje pri nizki obdavčitvi najbogatejših in premožnih skratka pomeni rezanje veje, na kateri sedijo sami.
Buffett in podobni so v sloju bogatih izjema. Steve Forbes, lastnik časopisa za menedžerje, mu je, denimo, zabrusil: »Državna blagajna ima postavko z imenom 'darila za ZDA'. Če ji želi Buffett podariti nekaj milijard, jih bo gotovo hvaležno sprejela.« Toda posamična darežljivost položaja množic in držav kajpak ne more izboljšati.
Pozivi posameznikov k višji obdavčitvi najpremožnejših in premožnih skupaj z nekaterimi drugimi znamenji govorijo, da med bogatimi, v politiki, v vrhovih gospodarstva... narašča negotovost, kar strah. To se kaže v množečih se predlogih za Tobinov davek, večji regulaciji finančnega kapitala, pritisku na davčne oaze itd.
Vrhovom družbe se torej počasi svetlika, da dosedanje zdravljenje krize ni ne učinkovito ne pravično in da bo moral »buffett po sili« postati ves sloj najbolj premožnih.
