Bo Zemlja zdržala?
Kdo bi moral biti minister za okolje?
Odpri galerijo
Je francoski predsednik Emmanuel Macron dovolj okoljsko ozaveščen? FOTO:AP
Uničujoči gozdni požari po nekaterih koncih sveta, katastrofalne poplave po drugih, težko znosni vročinski vali marsikje vmes. Kako trpi (to poletje) naš planet in z njim nemočni mali človek!
Individualno nas mora menda pošteno gristi vest, nam dopovedujejo tudi mediji, medtem pa se zdi, da (pariški podnebni dogovor gor ali dol) kolektivna zavest precej mirno – politično – spi, vsaj na (trans)nacionalnih ravneh. Pa saj nam paradoksalno kompleksne ekologije menda ja ne podajajo zanalašč kot moralno vprašanje posameznika in pritiskajo na naše globlje strahove, da ne bi še bolj očitno zaštrlelo, kako sta krivda in odgovornost na strani našega sloja natrpanega sveta, ki mu gre dobro, kar odlično, se obenem najbolj okoljsko ozaveščeno vede in tudi najbolj onesnažuje? V nasprotnem bi verjetno že zdavnaj postala osrednji družbenopolitični problem in prva frontna črta, mar ne?
Pred dnevi je odstopil francoski minister za ekološko in solidarnostno tranzicijo Nicolas Hulot. Pustimo ob strani teatraličnost njegovega umika, ko ni, po naravi individualist, vnaprej posvaril nikogar, ne predsednika države ne predsednika vlade, ampak je svojo odločitev kolegom ministrom in javnosti hkrati naznanil v radijskem intervjuju za France Inter. Kakor je solzno dejal, se je tako odločil po pogovoru »s samim seboj« – in dokončno, da ne bi poskušali vplivati nanj, kajti poti nazaj ni: ne more je biti, ko pa se je v ministrski ekipi počutil povsem nemočnega in čisto samega.
Prava drama (človeštva) ob Hulotovem odstopu kajpada ni njegova, ampak je drugje: v francoski vladi, kjer so okoljski ministri, kot mi je pred dnevi v intervjuju poudaril Laurent Jeanpierre, profesor političnih ved na univerzi Pariz VIII, še naprej v senčnem ozadju, pa čeprav imajo v Franciji okoljsko ministrstvo že več kot štiri desetletja. Problematika okolja, ki so jo skozi čas, tako v levih kot desnih garniturah, zdržema neuspešno zagovarjali različni profili ljudi, se ne pomika v ospredje, pa naj planet vsak dan znova še tako predirno zaječi in je bila že zdavnaj podana znanstvena diagnoza, da globalno drvimo v apokaliptične prizore.
Je mogoče dojeti brezbrižnost velikih odločevalcev, da se človeštvo še naprej tako neodgovorno igra s prihodnostjo? Nicolas Hulot je v omenjenem radijskem intervjuju – se mi zdi, da bolj naivno kot diplomatsko – odgovoril, da je »ne razume«, čeprav že (ob vse pogostejših ujmah močno prestrašeni) vrabci na strehah čivkajo o lobijih in vplivu jedrske, energetske in še drugih močnih industrij. Prav zato ni ekologija niti malo beseda, ki bi zaznamovala (letošnjo proračunsko) francosko politiko: pa naj so, kako paradoksalno, še tako ponosni na pariški podnebni sporazum, katerega zavez ne bo, kot je vse pogosteje slišati, mogla spoštovati niti Francija, kaj šele, da bi to naredile druge države po Evropi in svetu. Odnos do okolja je katastrofalen, tudi katastrofe so zato neizogibne.
Ko je v javnosti nadvse priljubljeni Nicolas Hulot pred petnajstimi meseci prevzel okoljsko ministrstvo, se nam je mnogim idealistično zdelo, da ob vseh okoljskih »nemaničih« na ministrskih stolčkih po drugih evropskih družbah enega ključnih položajev sodobnega časa končno vsaj v Franciji prevzema prepričani aktivist, ki je prepotoval in pregledal ogromno širnega sveta, zato ve, kako nepovratno drvimo v »maloro«. Ne nazadnje je že pred več kot četrt stoletja ustanovil po sebi imenovano fundacijo za naravo in človeka, samo obrobno pa je tudi, da je konec osemdesetih in devetdesetih letih, ki so bila leta drugačnih težav, pripravljal televizijsko oddajo, v kateri je všečno vodil gledalstvo po daljnih in eksotičnih krasotah narave.
Zdaj se je po Laurentu Jeanpierru pokazalo, da je Hulotova moč nična, saj nima političnih zaveznikov in ni, ker v resnici ni pravi aktivist, dovolj zmrežen niti z okoljevarstveniki. Lekcija se zdi jasna: z moralo in naivno iskrenostjo se osamljeno, žal, ne da popravljati pokvarjenega sveta. Omrežja so ključna, pa naj bodo še tako politično, gospodarsko in medijsko izprijena: z neomajno moralo jih je morda mogoče zlagoma boljšati le od znotraj. Zato se v Franciji in še marsikje drugod zgodovinsko išče pravi politični minister z veliko aktivistično začetnico. Bo Zemlja zdržala, dokler ga bodo hoteli poiskati?
Individualno nas mora menda pošteno gristi vest, nam dopovedujejo tudi mediji, medtem pa se zdi, da (pariški podnebni dogovor gor ali dol) kolektivna zavest precej mirno – politično – spi, vsaj na (trans)nacionalnih ravneh. Pa saj nam paradoksalno kompleksne ekologije menda ja ne podajajo zanalašč kot moralno vprašanje posameznika in pritiskajo na naše globlje strahove, da ne bi še bolj očitno zaštrlelo, kako sta krivda in odgovornost na strani našega sloja natrpanega sveta, ki mu gre dobro, kar odlično, se obenem najbolj okoljsko ozaveščeno vede in tudi najbolj onesnažuje? V nasprotnem bi verjetno že zdavnaj postala osrednji družbenopolitični problem in prva frontna črta, mar ne?
Pred dnevi je odstopil francoski minister za ekološko in solidarnostno tranzicijo Nicolas Hulot. Pustimo ob strani teatraličnost njegovega umika, ko ni, po naravi individualist, vnaprej posvaril nikogar, ne predsednika države ne predsednika vlade, ampak je svojo odločitev kolegom ministrom in javnosti hkrati naznanil v radijskem intervjuju za France Inter. Kakor je solzno dejal, se je tako odločil po pogovoru »s samim seboj« – in dokončno, da ne bi poskušali vplivati nanj, kajti poti nazaj ni: ne more je biti, ko pa se je v ministrski ekipi počutil povsem nemočnega in čisto samega.
Prava drama (človeštva) ob Hulotovem odstopu kajpada ni njegova, ampak je drugje: v francoski vladi, kjer so okoljski ministri, kot mi je pred dnevi v intervjuju poudaril Laurent Jeanpierre, profesor političnih ved na univerzi Pariz VIII, še naprej v senčnem ozadju, pa čeprav imajo v Franciji okoljsko ministrstvo že več kot štiri desetletja. Problematika okolja, ki so jo skozi čas, tako v levih kot desnih garniturah, zdržema neuspešno zagovarjali različni profili ljudi, se ne pomika v ospredje, pa naj planet vsak dan znova še tako predirno zaječi in je bila že zdavnaj podana znanstvena diagnoza, da globalno drvimo v apokaliptične prizore.
Je mogoče dojeti brezbrižnost velikih odločevalcev, da se človeštvo še naprej tako neodgovorno igra s prihodnostjo? Nicolas Hulot je v omenjenem radijskem intervjuju – se mi zdi, da bolj naivno kot diplomatsko – odgovoril, da je »ne razume«, čeprav že (ob vse pogostejših ujmah močno prestrašeni) vrabci na strehah čivkajo o lobijih in vplivu jedrske, energetske in še drugih močnih industrij. Prav zato ni ekologija niti malo beseda, ki bi zaznamovala (letošnjo proračunsko) francosko politiko: pa naj so, kako paradoksalno, še tako ponosni na pariški podnebni sporazum, katerega zavez ne bo, kot je vse pogosteje slišati, mogla spoštovati niti Francija, kaj šele, da bi to naredile druge države po Evropi in svetu. Odnos do okolja je katastrofalen, tudi katastrofe so zato neizogibne.
Ko je v javnosti nadvse priljubljeni Nicolas Hulot pred petnajstimi meseci prevzel okoljsko ministrstvo, se nam je mnogim idealistično zdelo, da ob vseh okoljskih »nemaničih« na ministrskih stolčkih po drugih evropskih družbah enega ključnih položajev sodobnega časa končno vsaj v Franciji prevzema prepričani aktivist, ki je prepotoval in pregledal ogromno širnega sveta, zato ve, kako nepovratno drvimo v »maloro«. Ne nazadnje je že pred več kot četrt stoletja ustanovil po sebi imenovano fundacijo za naravo in človeka, samo obrobno pa je tudi, da je konec osemdesetih in devetdesetih letih, ki so bila leta drugačnih težav, pripravljal televizijsko oddajo, v kateri je všečno vodil gledalstvo po daljnih in eksotičnih krasotah narave.
Zdaj se je po Laurentu Jeanpierru pokazalo, da je Hulotova moč nična, saj nima političnih zaveznikov in ni, ker v resnici ni pravi aktivist, dovolj zmrežen niti z okoljevarstveniki. Lekcija se zdi jasna: z moralo in naivno iskrenostjo se osamljeno, žal, ne da popravljati pokvarjenega sveta. Omrežja so ključna, pa naj bodo še tako politično, gospodarsko in medijsko izprijena: z neomajno moralo jih je morda mogoče zlagoma boljšati le od znotraj. Zato se v Franciji in še marsikje drugod zgodovinsko išče pravi politični minister z veliko aktivistično začetnico. Bo Zemlja zdržala, dokler ga bodo hoteli poiskati?
