Ali bo kdaj mirna Bosna?

EU ima do Bosne shizofren odnos: od nje zahteva izpolnjevanje ciljev, za katere se ve, da jih država ne more izpolniti.

Objavljeno
11. maj 2011 11.05
Anže Voh Boštic, Delo.si
Anže Voh Boštic, Delo.si
Za Evropsko unijo se je povojna Bosna zdela kar pravšen zalogaj. Država, ki z okoli 4,5 milijona ljudi ni prevelika, a ki je vseeno utrpela najhujši konflikt v Evropi po moriji druge svetovne vojne, je bila dober test za nastajajočo doktrino evropske politike, ki promovira mirno sobivanje in odpravljanje groženj miru z razvojno pomočjo in pokonfliktno obnovo. Vendar pa Unija testa ni prestala - razmere v Bosni se iz leta v leto zaostrujejo, situacija pa je vse bolj brezizhodna. Kje se je torej zataknilo?

Evropske države so med vojno na Balkanu v prvi polovici devetdesetih let močno razočarale. Od začetka konflikta v Bosni leta 1991 do njegovega konca leta 1995 države niso prišle dlje kot do diplomatskega posredovanja, deklarativnega obsojanja nasilja in humanitarne pomoči. Morijo na Balkanu so s svojimi napadi na srbske sile na sramoto zahodnoevropskih držav ustavile šele Združene države Amerike. Vendar so ZDA na njeno veliko zadovoljstvo pokonfliktno obnovo Bosne nato predale Uniji.

Bosna je s tem postala ena izmed osrednjih tem evropske zunanje politike. Uspešno stabilizacijo in vključitev pokomunističnih srednjeevropskih držav v Unijo, med katerimi je bila tudi Slovenija, je Unija želela nadgraditi z ureditvijo razmer na Balkanu. Če bi ji to uspelo, bi se vzpostavila kot sila, ki lahko uspešno ponudi alternativo egoističnim politikam velikih sil. Vendar pa je že nekaj časa jasno, da Unija temu ni bila dorasla.

Prva pomanjkljivost politike EU do Bosne in širšega Balkana je ambivalenten odnos do regije: države članice Unije se namreč ne morejo zediniti, koliko pozornosti bi ji bilo potrebno nameniti. Nekatere, na primer Avstrija in Nemčija, so bile vsaj do nedavnega bolj naklonjene širitvi Unije na Balkan, medtem ko si Francija želi, da bi EU več energije namenila razvoju v severnoafriški regiji. Spet tretje menijo, da bi se morale Unija ukvarjati z lastnimi problemi in se ne zapletati v balkanski kotel.

Unija tako po eni strani daje evropsko perspektivo državam na Balkanu in jim postavlja zahtevne cilje, ki jih morajo države izpolniti, preden se bodo lahko pridružile EU. Obenem pa poudarja, da je izpolnjevanje ekonomskih in političnih reform naloga držav samih, in da jim lahko EU pri tem le »pomaga«. Tako ima EU do »težjih pacientk« na Balkanu shizofren odnos, saj državam postavlja takšne pogoje, za katere se ve, da jih brez obsežne pomoči Unije ne morejo izpolniti, nato pa krivdo za pomanjkanje napredka pripisuje njim samim.

Ta odnos je še posebej grotesken v primeru Bosne, ki pravzaprav niti ni suverena država, saj lahko Visoki predstavnik mednarodne skupnosti (trenutno je to zamejski Slovenec Valentin Inzko) na podlagi t.i. Bonskih moči (Bonn Powers) odstavlja demokratično izvoljene poslance v bosanskih parlamentih in z dekretom uvaja oziroma razveljavlja zakone v državi. Unija od Bosne zahteva demokratične reforme, obenem pa v zadostni meri ne naslavlja strukturnih problemov, ki onemogočajo dejansko izvedbo reform za normalno politično in ekonomsko delovanje države. Med te spada na primer krepitev civilne družbe, ustvarjanje ekonomskih priložnosti za obubožano prebivalstvo, in izvajanje programov, ki bi omogočili povojno spravo med narodi. Potrebno je sicer povedati, da EU v Bosni ima programe za naslavljanje teh problemov, vendar so ti slabo vodeni, preveč zbirokratizirani in brez jasnih ciljev, obenem pa jim Unija namenja bistveno premalo denarja.

Namesto tega se EU še kar drži formule pritiskanja na najvidnejše bosanske politike od zgoraj, preko Visokega predstavnika (ki je hkrati tudi Posebni predstavnik EU v Bosni) in ostalih kanalov, a ta strategija evidentno ne deluje. Država tako drvi iz ene politične krize v drugo, nekateri pa govorijo celo o možnosti ponovitve nasilnega konflikta. Mogoče je strah upravičen - veliko nevladnih organizacij, ki dela na terenu v ruralnih predelih Bosne, opozarja na širjenje sovraštva med etnijami, ki traja že vse od konca vojne. Nekateri pravijo, da je današnja mladina pripravljena še hitreje prijeti za orožje, ko pa so bili njihovi očetje na začetku devetdesetih let. Razlog za to je eksplozivna mešanica revščine, nezaposlenosti in predvsem indoktrinacije sovraštva do ostalih etnij, ki jo od vojne prizadeti starši prenašajo na svoje otroke, kar pri mnogih povzroči trajne psihološke posledice.

Napovedane sankcije proti politikom, ki zahtevajo odcepitev Republike Srbske so zato le gašenje požara, ki ga je povzročilo zanemarjanje strukturnih težav v državi, in zato na dolgi rok ne bodo imele učinka. Prave rešitve za Bosno pa še ni na obzorju, vsakršne večje spremembe v politiku EU oziroma celotne mednarodne skupnosti pa se zdijo veliko prepozne. Obstoj skupne države Bosne in Hercegovine je tako vedno bolj nemogoč. Nihče pa si ne upa razmišljati o tem, kakšne posledice bi lahko imel morebiten poskus odcepitve Republike Srbske.