Nihče ne mara hinavcev. Ko vlade oznanjajo kreposti, ki jih same ne prakticirajo, ali pa za zaveznike, poslovne partnerje ali pripadnike iste veroizpovedi postavljajo manjše ovire kot za druge, lahko pričakujejo najmanj nejevoljo in nesodelovanje. Mednarodna politika je trezno, cinično početje, a strpnost do dvojnih meril ima svoje meje.

To je lahko ugotovila tudi Rusija, ko je poskušala svojo invazijo na Gruzijo leta 2008 upravičiti tako, da se je sklicevala na doktrino »odgovornosti za zaščito«. ZDA in Evropska unija doživljajo posmeh, ko se zavzemajo za demokracijo, če to zavzemanje velja samo za volitve, ki dajo všečnega zmagovalca, kar pa Hamas, zmagovalec volitev v Gazi leta 2006, ni bil. Države, ki imajo jedrsko orožje, morajo vedno znova spoznavati, da je o neširjenju jedrskega orožja težko koga prepričati, če zavlačujejo z razorožitvijo.

Nekaj zgledov

Napad na Irak leta 2003 je za nezadovoljneže tega sveta neizčrpen vir kritik. Prav gotovo ni dober način za uveljavljanje mednarodnega reda, ki temelji na sodelovanju in pravilih, če imaš varnostni svet za dobrodošlega partnerja samo takrat, ko lahko uveljaviš svojo voljo, ne upoštevaš pa ga ali celo spodkoplješ njegovo avtoriteto, če tega ne moreš.

Kako je mogoče biti dosleden v resničnem svetu pri odzivanju na genocide in druge množične grozote, kršitve pogodb, nespoštovanje meja in druge resne kršitve mednarodnega prava? Zahtevati, da vsak primer, ki se zdi podoben, obravnavamo enako, lahko pomeni postaviti nemogoče visoka merila. Prav gotovo se znajdemo v nevarnosti, da postanemo talec kritikov, denimo tistih, ki obsojajo intervencijo v Libiji in trdijo, da če ne moreš ukrepati povsod, potem ne smeš ukrepati nikjer.

Vojaška sila

Najtežavnejši primeri, ki vedno sprožijo najmočnejša čustva, so povezani z uporabo vojaške sile. Zakaj posredovati v Libiji, ne pa v Darfurju, Jemnu, Bahreinu ali Siriji? Če je bilo vojaško posredovanje v Libiji ali Slonokoščeni obali prava odločitev, zakaj ni bila spričo številnih Sadamovih zločinov pravilna tudi invazija na Irak leta 2003? Kako verodostojna je lahko »odgovornost za zaščito«, če vemo, da nikoli ne bo vojaške akcije proti Kitajski ali Rusiji, ne glede na razmere na Tibetu, v Xinjiangu ali na Severnem Kavkazu?

Kakor je znano, se nekdanji predsednik George W. Bush ni pretirano ubadal z odtenki niti si z njimi ne beli glave večina svetovnih strokovnjakov za zunanjo politiko. A prav to je potrebno. Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan in komisija na visoki ravni, ki jo je imenoval za svetovanje svetovnemu vrhu o reformi kolektivnega varnostnega sistema leta 2006, sta priporočila pet meril legitimnosti za uporabo sile v vsakršnih okoliščinah, ne le pri množičnih grozodejstvih.

Teh smernic generalna skupščina ali varnostni svet OZN uradno še nista sprejela in v sedanjih mednarodnih razpravah ostajajo le hrup iz ozadja. Njihova praktična uporabnost v povezavi z dolgo filozofsko preteklostjo pa zasluži veliko večjo pozornost javnosti.

1 Prvo merilo je resnost tveganja. Je grozeča nevarnost takšne vrste in obsega, da upravičuje takojšnjo uporabo sile? Tveganje, da bodo žrtve med civilisti, je bilo v preteklem mesecu v Bengaziju in Abidžanu enako realno, kot je bilo v Ruandi leta 1994. Nasprotno pa tega tveganja ni bilo v Iraku leta 2003, čeprav je bilo prav gotovo deset let in še prej za Kurde na severu države in šiite na jugu.

Sedanje razmere v Bahreinu, Jemnu in Siriji so na meji. Strahotne, a v manjšem obsegu in morda rešljive z drugimi metodami pritiska namesto z vojaško akcijo (te metode bi morali ZDA in njihovi zavezniki uporabiti v precej večjem obsegu).

2 Uporaba drugega merila pove, ali je glavni cilj predlagane vojaške akcije ustaviti ali odvrniti grozečo nevarnost. Libija to merilo izpolnjuje. Če bi bila glavni motiv nafta ali sprememba režima, Arabska liga in varnostni svet intervencije ne bi nikdar podprla. Nasprotno je Rusija leta 2008 težko našla odjemalce za svojo trditev, da je bila zaščita civilistov glavni razlog za njeno avanturo v Južni Osetiji.

3 Tretje merilo pove, ali so bile preverjene vse nevojaške možnosti in se je pokazalo, da nobena ni zadovoljiva. Libija je spet lahko šolski primer. Z resolucijo številka 1970 so bile uveljavljene določene sankcije, razglašen embargo na orožje in zagrožen kazenski pregon na mednarodnem sodišču, da bi pozornost polkovnika Moamerja Gadafija preusmerili na zaščito civilistov. Šele ko je ta poskus propadel, je bila z resolucijo številka 1973 sprejeta možnost vojaškega posega. Leta 2003 je bilo v Iraku izkoriščenih precej manj možnosti, kot zdaj velja za Bahrein, Jemen in Sirijo.

4 Četrto je merilo sorazmernosti. Ustreza načrtovana vojaška akcija s svojim obsegom, trajanjem in intenzivnostjo potrebnemu minimumu ukrepanja, s katerim bi lahko odvrnili grožnjo? Ker se v Libiji naznanja pat položaj, je čedalje večja skušnjava, da bi Nato zakonite pristojnosti Združenih narodov in s tem njihovo moralno in politično podporo razširil do skrajne meje. Temu se je zdaj že zelo približal. Toda te meje ne sme prestopiti, če hoče ohraniti verodostojnost in možnost intervencije v podobnih primerih, ki šokirajo človeštvo.

5 Zadnje in navadno najtežavnejše merilo legitimnosti poskuša pretehtati posledice. Se bo po posegu ogroženim ljudem godilo bolje ali slabše? To je bilo vedno odločilno merilo v Darfurju. Vsak poskus invazije v Sudanu bi imel uničujoče posledice za dva milijona razseljenih ljudi in bi znova zanetil še smrtonosnejši konflikt med severom in jugom države. To merilo pojasnjuje dejansko imuniteto Kitajske, Rusije ali katere druge velike sile. Ne glede na to, kako slabo se vedejo doma, bi vsak poskus invazije zanetil veliko večji vojni požar. Za reševanje libijske agonije bo treba veliko več kot vojaška akcija. A tako kot v Slonokoščeni obali bi težko trdili, da bo uporaba sile stala več življenj, kot jih bo rešila.

Pomen višjega načela

Ni preprosto krmariti med dvoumnostjo in potrebno selektivnostjo. Če pa primere, ki se sprva zdijo podobni, preverimo s pravimi merili, se pogosto pokažejo velike razlike. In čeprav se primeri ne razlikujejo, igra pomembno vlogo višje načelo. Čeprav ne moremo storiti vsega, kar bi morali, kadar je ogrožena naša človečnost, bi morali storiti vsaj to, kar lahko.


Gareth Evans, nekdanji avstralski zunanji minister, upokojeni predsednik Mednarodne krizne skupine in rektor avstralske državne univerze. Je avtor knjige The Responsibility to Protect (Odgovornost zaščititi).


Project Syndicate, 2011

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Čeprav, kadar je ogrožena naša človečnost, ne moremo storiti vsega, kar bi morali, bi morali storiti vsaj to, kar lahko Foto: Fotodokumentacija Dela