Pozivi k vojni na dan miru
Enaindvajseti september je dan miru. Pred dobrimi 40 leti so se države članice ZN soglasno z resolucijo zavezale, da se na ta dan vse človeštvo kljub razlikam med nami zaveže k miru in da vsi pripomoremo h gradnji kulture miru. Poziv k miru je letos še posebno aktualen. Napad Rusije na Ukrajino je katastrofa. Ves svet je skoraj enotno obsodil agresijo Rusije in to je prav. Žal pa obe strani napovedujeta še dolgo vojno in na koncu svojo zmago. Kako v takšnih razmerah prispevati k zavezi o gradnji kulture miru?
Retorika zahodnih politikov je letos v močnem nasprotju s to zavezo. Najvišji zahodni politiki trdijo, da je treba Rusijo vojaško premagati. Zdi se, da Zahod ne išče miroljubne rešitve. Pozive k diplomatski rešitvi mnogi oznanjajo kot rusofilstvo. Ali vodilni zahodni politiki res vidijo edino rešitev v vojni? Kako razumeti, ko Zahod namesto diplomatov pošilja v konflikt več orožja? Ali se Zahod zaveda, da je z gospodarskimi sankcijami proti Rusiji in pošiljanjem orožja v Ukrajino osamljen? Večina držav se temu ne pridružuje, čeprav agresijo Rusije obsojajo.
V geopolitiki gre navadno za dva segmenta. Prvi, so gospodarske koristi. Morda se prav zaradi tega vzroka večina držav ne odloča za vojaško podpiranje Ukrajine. Počasi pa tudi Evropejcem postaja jasno, da se računica z gospodarskimi sankcijami proti Rusiji za EU ne izide. Rubelj je močnejši, kot je bil pred začetkom ruske agresije, Gazprom pa ima izjemne dobičke zaradi ponorelih cen energentov in dodatnega izvoza Kitajski, Indiji ter drugim. Za EU ni problem samo prihajajoča zima, temveč dolgoročno s tako drago energijo EU ne more gospodarsko preživeti.
Drugi razlog v geopolitiki naj bi bila načela. V tem primeru demokracija. Zahodni politiki utemeljujejo svoje pozive k vojaški zmagi nad Rusijo, češ da tako branimo našo demokracijo. Ali je to res najboljši način? Ali se politiki zavedajo, da je samo polovica mladih Evropejcev v starosti od 16 do 26 let prepričanih, da je demokracija najboljša oblika družbe, kot v mnenjski raziskavi ugotavlja agencija YouGov. Ali ne bi bilo bolje, da se politiki najprej v EU potrudijo in tudi mlade prepričajo, da demokracija v EU dobro deluje? Če jim to ne uspe, bo v EU prevladal nevarni nacionalizem, populizem ter sovraštvo do drugih držav in narodov. Idealna podlaga za konflikte in vojno.
Ali pa morda obstaja še tretji razlog? Interesi vojaške industrije? Interesi ZDA ter tudi Rusije in Kitajske, da oslabijo EU? Dolar je postal močnejši kot evro. Ves svet kupuje orožje, največje proizvajalke pa so ameriške korporacije. Ali je mogoče, da evropski politiki ne bi sprevideli takšnih tendenc?
Kaj pa znani razumniki menijo o vojni v Ukrajini? Ameriški profesor Noam Chomsky trdi, da ZDA ne pustijo ustaviti vojne v Ukrajini, ker to ustreza ameriškim interesom, EU pa naj bi z uboganjem ZDA škodovala sebi. Papež Frančišek je eden redkih razumnikov na Zahodu, ki govori o miru in poziva, da se v koaliciji z drugimi povežemo v gibanje za svetovni mir. Ekonomist Jeffrey Sachs, nekdanji politik Henry Kissinger, številni nekdanji zahodni diplomati, nekateri bivši ameriški generali in množica poznavalcev poudarja, da je politika Zahoda do Rusije popolnoma zgrešena. Trdijo, da oboroževanje Ukrajine ter Tajvana tem državam ne prinaša varnosti, ampak jim bolj škodi. Trdijo, da zahodna politika svet vse bolj potiska v vojno, ki se lahko konča z jedrskim obračunom in samouničenjem. Trdijo, da bi vojno v Ukrajini lahko in morali preprečiti z diplomacijo. Trdijo, da bi to bilo mogoče, če se ZDA in Nato ne bi vedli tako izzivalno in arogantno ter ne bi povečali napetosti. Ali je mogoče, da se vsi ti razumniki motijo?
Da, vsi se motijo, pravijo nekateri zagrizeni posamezniki, ki vidijo v vojni zmagi edino pot. Problem pa nastopi, ko nekdo brez protiargumentov razglasi dejstva za lažne novice. Zanj tudi poročila uglednih ustanov, pa naj bodo to Združeni narodi, Beneška komisija ali statistični podatki nimajo nobene teže. V sedanjih razmerah smo izpostavljeni takšnim trendom bolj kot običajno. Res je, da je v vsaki vojni enoumje informacij običajna stvar. Zdi se, da je trenutno na Zahodu geopolitika postala črno-bela. Ena stran je vir zla, druga stran je žrtev, ki nikoli ne dela napak.
Ukrajinci skrbno zbirajo dokaze o vojnih zločinih, ki naj bi jih izvajala ruska vojska. To je prav in vsi zločini, ki jih povzroči vojna, bi morali biti kaznovani. Upajmo, da bodo zločini, ki jih izvaja ruska vojska v Ukrajini in tisti, ki so za te zločine odgovorni, končali na sodišču. Ne tako kot Julian Assange in Wikileaks, ki je, potem ko je razkril zločine ameriške vojske v Iraku, končal sam v zaporu in je postal v očeh ZDA »izdajalec«. Ali gre pri obsojanju vojnih zločinov za enaka merila, ko jih izvaja Rusija in ko jih izvajajo ZDA?
Ali je mir res iluzija v situaciji, ko imamo opravka z rusko agresijo? Ni dvoma, da čim dalj časa politiki vztrajajo, da je treba nasprotnika premagati, tem večje so žrtve. Ko se izkaže, da več orožja pomeni le več mrtvih, privrženci vojne trdijo, da je potrebno še več orožja. Bob Dylan bi jih vprašal: »Koliko smrti bo potrebnih, da ugotoviš, da je umrlo preveč ljudi?«
Mir je zelo občutljiva vrednota. Negovati jo je treba vsak dan in na vseh ravneh. Poziv politikov k diplomatski rešitvi ne pa k vojaški zmagi bi bil prvi prispevek h gradnji kulture miru, kot so se zavezali v ZN. Ali bi bil mogoč razcvet EU, če se distancira od Nata in odstrani vse jedrske konice iz Evrope? Brez dvoma bi to bila gradnja kulture miru.
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
