Oči učencev so prevečkrat utrujene, žalostne, jezne
Petnajst let je, odkar je dr. Manca Košir sklicala prvo javno tribuno s pomenljivim naslovom: Kakšno šolo hočemo? Povod je bilo upadanje kakovosti šolskega sistema in zainteresirana javnost se je odločila, da si zaslužimo in zato lahko tudi zahtevamo nič manj kot odlično javno šolo. Rezultat treh zelo odmevnih javnih tribun je bil septembra 2009 dokončno oblikovan Manifest, v katerem v 12. točkah zahtevamo osnovne pogoje za odlično javno šolo.
Besedilo Manifesta za odlično javno šolo, ki ga je sooblikovala Manca Košir, je imelo 12 točk.
»Kdor ima otroke zares rad, hoče prihodnost zanje: odlično šolstvo in soustvarjanje radostne šole.
Zato hočemo:
1. vsem dostopno brezplačno javno šolo, ki bo podpirala sodelovalno učenje;
2. najboljše ravnatelje, ki so pedagoški vodje;
3. najboljše učitelje, ki jim je biti učitelj poslanstvo;
4. drugačno izobraževanje učiteljev in prenovo programov zanje;
5. drugačen status učiteljev in večji družbeni ugled;
6. vrhunsko izobraževanje, osebnostno rast in srčno vzgojo učencev;
7. podružnične šole in manjše šole prijaznih oblik;
8. šolo, kjer ocenjevanje ne bo namenjeno selekciji, ampak samovrednotenju;
9. razbremenitev učnih programov in več časa za izkušenjsko učenje;
10. šolo, ki bo razvijala skrbništvo med učenci in mentorstvo med učitelji;
11. avtonomne in raznolike šole ter možnost izbire med različnimi programi;
12. šolo, kjer otrok vsak dan zadovolji potrebo po gibanju.«
V času našega delovanja se je izmenjalo deset ministrov, pristojnih za šolstvo, vsi so z razumevanjem in odobravanjem sprejeli Manifest, v nadaljevanju pa sledili zgolj in samo svoji agendi.
Civilna iniciativa je vsa leta svojega delovanja opozarjala na pomanjkljivosti in v razmislek ponujala rešitve, ponujala sodelovanje, ki ga pristojni niso niti slišali niti želeli. Organizirali in izvedli smo petnajst javnih tribun, na katerih so sodelovali številni strokovnjaki, teoretiki in praktiki ter tudi zainteresirana javnost. Spraševali smo se, zakaj toliko učbenikov in delovnih zvezkov v osnovni šoli, kakšen je učitelj za 21. stoletje, kakšne so kreativne šole in še in še. Zadnja javna tribuna je odgovorila na vprašanje: katera so najpomembnejša načela in veščine, ki se jih lahko nauči vsak učitelj, da bi postal dober učitelj? Delavnica World cafe je izluščila štiri vrednote, na prvo mesto pa uvrstila dostojanstvo. In tega bi potrebovali in lahko posplošili kar na vse, ki se ukvarjajo s šolstvom, začenši s tistimi na vrhu.
Ob petnajsti obletnici civilne iniciative Kakšno šolo hočemo zahtevamo, da naša spoznanja iz prakse in mnoge predloge politika resno obravnava in obrne smer, v katero stopa: vsega še več in več! Več nadzora, več birokracije, več tekmovalnosti, še več predmetov.
Temelj dobre šole ni papagajsko ponavljanje nepotrebnega, strukturiranje prostega časa, ki ga učenci praktično nimajo več, temveč sodelovalno, ustvarjalno delo, kjer ima učitelj svoje dostojanstvo in avtonomijo. »Če hočeš videti prihodnost, poglej v otrokove oči,« pravi pregovor. Oči naših učencev so vse prevečkrat utrujene, neprespane – kdaj se bo šola začela pozneje, da se bodo otroci lahko naspali? –, žalostne in jezne. Mnogi šole ne marajo, nekateri jo celo sovražijo! Torej SKUPAJ storimo to, kar je storiti treba. ZDAJ!
Pri snovanju besedila civilne iniciative Kakšno šolo hočemo je sodelovala Manca Košir.
***
Jožica Frigelj, generalna sekretarka civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališču uredništva.
