Le sedem ministrstev? Lahko tudi s šestimi
Slovenija najbrž ne potrebuje več kot šest ministrstev. Večina dela pa bi prevzeli generalni direktorati. Ključni vodili tovrstne ureditve sta, prvič, da državni organi delujejo kot en aparat, brez izgovorov drug na drugega glede pristojnosti in, drugič, kontinuiteta oblikovanja in izvajanja nalog, procesov. Stabilno »politično« smer pa postavi predsednik vlade.
V medijih je te dni odzvanjala novica, da se predsednik vlade Robert Golob zavzema za zmanjšanje števila ministrstev z 20 na 12 ali radikalno celo na sedem. Če pustimo politična vprašanja o smiselnosti tega tik po referendumu, ko so državljani ravno na prošnjo premiera glasovali za rekordno povečanje ministrstev na 20, ter tehnično vprašanje, ali je to sploh možno izvesti v času mandata te vlade, ob strani, je to zanimiva ideja, ki se je v takšni ali drugačni obliki pojavila že večkrat v javnosti. Tudi sicer je število ministrstev variiralo od mandata do mandata vlade – od najmanj 12 naprej, kar pomeni, da je očitno mogoče vladati tudi z manj ministrstvi.
V tem članku se ne bomo spuščali v podrobnosti vseh teh ureditev, to je naloga za pozneje, ampak bomo poskušali spodbuditi razmišljanje zunaj začrtanih okvirov, kako pa bi morda lahko spremenili našo izvršno oblast nekoč v prihodnosti; začenši diskusijo z naslednjim radikalnim predlogom.
Slovenija najbrž ne potrebuje več kot šest ministrstev; od tega so tri »zabetonirana« že z Ustavo RS (ne poimensko, temveč po pomembnih nalogah, ki jih opravljajo): ministrstvo za finance, ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za obrambo – ker brez teh ni mogoče imeti svoje države, so tako imenovana državotvorna ministrstva. Sem sodi najbrž tudi še ministrstvo za zunanje zadeve; diplomacija in dobri odnosi z drugimi državami ter mednarodnimi organizacijami so namreč zelo pomembni – in to so skupaj že štiri ministrstva. K temu bi kot novost dodali še dve ministrstvi, ki sta tematsko multidisciplinarno-operativno področni (eno na primer za izobraževanje, delo, socialne pravice in podobno, drugo za digitalizacijo, zdravstvo, javno upravo, pravosodje, gospodarstvo, energijo, okolje in tako dalje – ustrezna in vsebinsko smiselna porazdelitev je seveda stvar strokovne razprave) – in tako imamo šest ministrstev; vsebinska področja pa so sicer delovno razdeljena na močne generalne direktorate, kjer se nemoteno izvajajo naloge ne glede na menjavo vlade. Tu pa je seveda še kabinet predsednika vlade, ki je lahko strokovno močnejši kot do zdaj.
Če se morda pri tem kdo sprašuje, kam bomo dali vse dosedanje uradnike po ministrstvih, brez skrbi, zanje bo več kot dovolj dela na generalnih direktoratih – torej bi bili premeščeni tja glede na njihovo strokovno znanje in izkušnje.
Nadalje bi na teh dveh ministrstvih lahko določili rotacijo ministrov glede na generalne direktorate; da se na primer na vsaki dve leti (ali krajše obdobje) zamenja minister, ki ga nasledi drug generalni direktor direktorata.
Ključni vodili tovrstne ureditve sta, prvič, da državni organi delujejo kot en aparat, brez izgovorov drug na drugega glede pristojnosti in, drugič, kontinuiteta oblikovanja in izvajanja nalog, procesov. Stabilno »politično« smer tako postavi predsednik vlade s svojimi štirimi ministri, ki imajo večino glasov v vladi. Dva »tehnično izvršna« ministra pa skrbita za kontinuirano obravnavo ter za to, da noben direktorat ne ostane prezrt.
Takšno cezuro izvršne oblasti seveda ni mogoče izvesti čez noč; v najbolj optimalnem scenariju bi se predsednik vlade, vladna služba ali neka interesna politična delovna skupina lahko ukvarjali s takšnim projektom skupaj z drugimi strokovnjaki najmanj dve leti ter bi potem s tem predlogom nastopili na državnozborskih volitvah – takšna radikalna sprememba pač potrebuje mandat ljudstva.
***
Gregor Plantarič, svetovalec za digitalizacijo pravosodja.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
