Je Knežji kamen mar fatamorgana?

Ustoličevanje karantanskih knezov na Knežjem kamnu in oblastnikov, ki so jim sledili, je povod za že skoraj neštete spise, razprave, diskusije, knjige, članke, razmišljanja. Knežji kamen različni ljudje umeščajo v zavest javnosti na vse mogoče načine. Da gre za pravo zvezdo, ni dvoma. In z zvezdami je že tako, da jih vsi poznamo, radi o njih govorimo, vemo pa o njih bolj malo.

In kaj sploh vemo o Knežjem kamnu? Kako zanesljivo je prepričanje, da je kamen, ki ga imenujemo Knežji, povezan z obredom ustoličevanja v vsem času zgodovine tega obreda? Ali zaprti dokazni krog, v katerem je kamen dokaz za obred in obred dokaz za kamen, v resnici obstaja? Odgovori so vedno odvisni od vprašanj, in če si nekaterih vprašanj ne postavimo, tudi odgovorov ne dobimo.

Danes kamen stoji v Celovcu. Tja so ga prenesli s Krnskega Gradu, kjer je v 19. stoletju stal ves razpokan na robu peskokopa. Grozilo je, da bo razpadel in padel v jamo. Doživljal je usodo številnih obrednih kamnov, ki so izgubili funkcijo in bili nenadoma v napoto lastnikom zemljišč. Na neugledno smetiščno mesto je kamen prestavil lastnik njive na vzhodnem robu Krnskega Gradu, ker ga je tam motil pri oranju.

Pred dvema stoletjema pa so v kraju vedeli povedati še nekaj več o kamnu. In sicer, da je bil k njim prinesen tisoč korakov daleč s srede nekega polja vzhodno od vasi. Ker gre za korake ljudskega izročila, jih moramo šteti kot dvojne korake, kar da približno razdaljo enega kilometra in pol.

Sveško polje

Kamen so torej prinesli s Sveškega polja (Gosposvetsko polje je umetno novoknjižno ime), na katerem še danes stoji Vojvodski stol in kjer se razprostirajo ruševine rimskega mesta Viruna. Kdaj se je to zgodilo, izročilo ni vedelo. Tu smo soočeni z veliko slabostjo ustnih izročil – čuta za čas skoraj nimajo. Njihov čas je sestavljen večinoma le iz »danes« in »nekoč, včasih«. Zelo dobro pa se spominjajo vseh sprememb, premikov v prostoru. Kje je na primer stala stara vas, cerkev, pokopališče in v našem primeru Knežji kamen. Vsaj časovno sosledje je v teh primerih jasno in mu lahko zaupamo.

Najstarejši zapis, ki omenja ustoličevanje na kamnu na Krnskem Gradu, je iz srede 14. stoletja. Nobenih neposrednih ali posrednih podatkov ni, ki bi kazali, da ta kamen ni Knežji kamen. Vendar ta isti zapis navaja, da so pri obredu nepričakovano mnogo spremenili. Sprememb ne našteva, jih pa je mogoče rekonstruirati s primerjavo s starejšim opisom obreda z začetka 14. stoletja, ki ne omenja Krnskega Gradu, ampak samo Sveško polje. Tako se ponuja razlaga, da so leta 1335 iz dogajanja na enem prizorišču naredili dve ceremoniji na dveh prizoriščih. Najprej je bilo ustoličevanje na Knežjem kamnu na Krnskem Gradu, pozneje pa podeljevanje fevdov na Vojvodskem stolu na Sveškem polju. Taka razdelitev dogodkov seveda potrebuje motiv in tudi tega lahko najdemo.

Ko so se Švicarji konec 13. stoletja uprli Habsburžanom, so ti začeli iskati svojo dinastično srečo na vzhodu. In če so hoteli pravnoveljavno prevzeti oblast na Koroškem, so morali privoliti v ustoličenje po deželnem obredu, ki se je zdel izjemno nenavaden že v 11. stoletju. Zamislimo si pripadnika najvišjega državnega plemstva, ki je bil vajen razkošja, najboljših oblek in kar najbolj spoštljivega ravnanja svojega spremstva. Na lepem pa se je moral v slovesnem trenutku preobleči v obleko, ki se je v svoji preprostosti zdela kmečka.

A še mnogo več kot to, dovoliti je moral, da mu je mož, ki je sedel na kamnu, dal udarec na vrat. Za občinstvo je bil ta mož kmet, čeprav ni bil siromak in se je njegovi rodbini tudi pozneje dobro godilo (o tem priča še danes lična graščinica v Blažnji vasi).

In pri vsem tem je še hujša zadrega. Kako lahko nekdo, ki sedi na nizkem kamnu – četudi samo narahlo – udari nekoga, ki stoji pred njim? To pronicljivo vprašanje dolgujemo koroškemu rojaku Miranu Zwittru. Ni šlo drugače, kot da se je bodoči oblastnik bodisi poklonil, bodisi pokleknil. Kako neki je bilo ponosnemu Habsburžanu v grobi obleki, ki se je moral ponižati nekemu deželanu, da je dobil odrešilno klofuto?!

Ceremonija in kamen

V vsem tem najdemo dovolj motivacije, da se javni učinek sramotnega dogajanja kar najbolj ublaži. Tujim opazovalcem se je ceremonija, kot piše kronist Janez Vetrinjski, zdela ne samo smešna, ampak tudi zasmehljiva. Vsaj delno omilitev vojvodove zadrege lahko vidimo v Vojvodskem stolu, ki je sestavljen večinoma iz starih rimskih obdelanih kamnov, (vzhodni) vojvodski sedež v njem pa je iz predelanega romanskega kapitela.

Po svoji mogočnosti prav nič ne zaostaja za prestolom Karla Velikega v Aachnu in povzpetniško namiguje na antične korenine vladarja. Da so bile takšne korenine izmišljene, je bila napakica, ki jo je bilo mogoče prezreti. Kajti tu se je vojvoda lahko pokazal slovesnosti primerno v najlepši obleki, obdan z vsem možnim bliščem svojega dvora, in drugi so se morali klanjati njemu.

V logiki režije opisane prireditve je premik poniževalnega obreda na Krnski Grad. In za to je bilo treba tja kot odločilni dramski predmet postaviti Knežji kamen. Če bi tam stal že od nekdaj, ne bi bilo razloga za ljudsko pripoved o prinosu. A kdo ne bi še vnukom pripovedoval, da so mu čez noč postavili kamen na sredo njive? Z vsem tem dobimo pojasnilo prinosa kamna.

A postaviti moramo še eno kočljivo vprašanje. Od kod so kamen vzeli? Ni namreč vseeno, ali so ga prinesli s prvotnega mesta ustoličevanja na Sveškem polju ali pa iz nekih rimskih ruševin, tako kot kamne Vojvodskega stola. V drugem primeru Knežji kamen namreč ne bi imel nikakršne neposredne povezave z ustoličevanjem karantanskih knezov in zato niti ne bi zaslužil svojega (novodobnega!) imena!

Odgovor lahko iščemo v nekaterih posrednih podatkih. Vsi starejši pa tudi nekateri mlajši(!) opisi ustoličevanja dogajanje in njegov kamen umeščajo na Sveško polje, kar potrjuje misel, da je prizorišče na Krnskem Gradu drugotno, pomožno.

Poleg tega imamo starejši zapis z začetka 14. st., ki edini pove, kakšno obliko je imel kamen ustoličevanja, preden so obred preselili na Krnski Grad: na njem je bilo izklesano v obliki sedeža (gehouwen als ein gesidel gemezzen)!

Knežji kamen nima takšne oblike, ima pa jo sedanji zahodni sedež Vojvodskega stola. Po svoji velikosti in obliki ustreza zgodnjekrščanskim škofovskim sedežem. Verjetnost, da so ga Slovani pri urejanju svojega obrednega prostora na Sveškem polju, ob uvedbi obreda ustoličevanja v novi domovini, prinesli iz ruševin ene od okolnih poznoantičnih cerkva, ni nezanemarljiva. Pravzaprav je celo najbolj preprosta razlaga. Zato bi ime Knežji kamen mnogo bolj zaslužil ta sedež. Vendar je izgubil obredno funkcijo in pozneje so ga prislonili k hrbtu novega Vojvodskega stola. Zakaj ga niso prenesli na Krnski Grad? Njegov videz je izjemno skromen. Izbira dela lepega rimskega marmornega stebra za novi sedež na novi lokaciji je veliko bolj v duhu vizualnega vzpostavljanja antične tradicije, v kateri je nastal tudi Vojvodski stol.

»Čudežna moč« kamna

V prid drugi razlagi, da je tudi sedanji Knežji kamen že na Sveškem polju služil obredu ustoličevanja, bi morda bilo dvoumno tolmačenje besede gesidel v zgornjem opisu, ki sicer sama po sebi lahko pomeni enega ali več sedežev, a je vendarle nedvoumno povezana z enim samim kamnom.

V poštev je treba vzeti tudi opozorilo Axla Huberja na vedno prezrti vdolbini na vrhu Knežjega kamna. Vdolbini sta umetni in na mestu razpoke, kjer je bilo najlaže krušiti kamen. Njegova misel, da gre za dejanje ljudske medicine, ko so prah svetega kamna uporabljali za zdravilo, temelji na številnih sorodnih primerih. Vdolbini sta dobro vidni že na prvi upodobitvi Knežjega kamna iz leta 1612. Če takšna razlaga nastanka obeh vdolbin drži, bi bil to dokaz za vero domačinov v čudežno moč kamna. Še vedno pa ni dokaz za starost te vere. Lahko je nastala šele tedaj, ko so kamen postavili na Krnski Grad.

Najbolj verjetno torej Knežji kamen ni bil povezan z obredom ustoličevanja že v zgodnjem srednjem veku, ampak so ga vanj prinesli šele v 14. stoletju. Prvotni kamen še danes stoji na Sveškem polju in se z njim ne kiti nihče.

Vse navedeno seveda niti najmanj in v ničemer ne spreminja pomena in podobe starejše oblike obreda ustoličevanja. Opozarja pa, da so bili kamni v obredu sicer pomembni, vendar o sami starosti in poreklu obreda ne morejo podrobneje pričati.

Tega se je treba zavedati tudi zato, ker je pred kratkim v Celovcu izšel monografski zbornik, ki objavlja rezultate dosedanjih arheoloških in drugih terenskih raziskav Krnskega Gradu. V bližini mesta, kjer je na Krnskem Gradu najprej stal Knežji kamen, je bilo v ruševini obzidja tamkajšnje utrdbe najdenih nekaj odlomkov rimskih stebrov podobne velikosti, kot jo ima Knežji kamen. Naravoslovne datacije postavljajo obzidje ohlapno v obdobje 10. ali 11. stoletja, ne izključujejo pa tudi še starejšega časa. Končni sklep glavnega avtorja knjige, da je utrdba nastala okoli leta 1000, da so šele tedaj tam postavili tudi Knežji kamen, da zato na njem od 7. do 9. stoletja niso mogli ustoličevati karantanskih knezov, zato nikakor ne temelji na podatkih arheološke raziskave, ampak zgolj v avtorjevi želji, kakšen rezultat naj bi ta raziskava dala.

Tako dosedanje arheološke raziskave na Krnskem Gradu v ničemer ne spreminjajo tega, kar vemo o obredu ustoličevanja. Lahko pa se seveda vprašamo, kaj nam Knežji kamen pravzaprav pomeni. Jaz bom še vedno z veseljem jemal v roke kovanček za dva centa, ki mi daje toplo zavest, da je v pravnih koreninah naše skupnosti kot pogoj za prevzem oblasti klofutanje političnih prvakov, kar naj pripomore k pravi pameti in dobremu ravnanju. In tak občutek privoščim tudi drugim našim evropskim sodržavljanom, zato je prav primerno, da novček kroži po Evropi.

izr. prof. dr. Andrej Pleterski, znanstveni svetnik na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, Inštitut za arheologijo. 



Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.