(Gostujoče pero) Kam greš, EU?

Odziv Ursule von der Leyen in vrste članic EU na sovražnosti, ki so jih na Nizozemskem sprožili židovski nogometni navijači, me je zmedel. Saj so se med seboj stepli semiti, saj židovskim razgrajačem na njihove grde, nesramne provokacije v tuji državi niso odgovorili večinsko ljudje z germanskimi in romanskimi koreninami. Pa so me mediji poučili, da gre pri odzivu vrha EU za novo pritlehno, pokvarjeno, hlapčevsko podporo dekadentne Evrope divjanju ponorelih Netanjahujevih pajdašev, ki so svoje sinove in hčere zavestno naredili za morilce in svojim vnukom močno ogrozili dolgoročno možnost bivanja med svojimi semitskimi sorodniki.

Le zakaj se vrh EU še vedno postavlja v obrambo Izraela po vseh grozodejstvih, ki so jih v preteklem letu storili izraelski Židje nad palestinskim prebivalstvom po tem, ko so zavestno dopustili samomorilski napad Hamasa na svoje lastno prebivalstvo, z namenom počistiti s Palestinci in razširiti svojo državo? Da počno to Nemci, Nizozemci in še kdo drug zaradi občutka krivde zaradi ravnanja do Židov v drugi svetovni vojni, je pravljica za romantike. Zakaj neki nimajo enakega občutka krivde do Slovanov in Ciganov, ki so jih Nemci med vojno prav tako skurili in pobili v milijonih?

»Gliha skup štriha,« pravi lep slovenski pregovor. Dekadentno Evropo in ameriški politični vrh drži v šahu lastni pohlep in mednarodni kapital, kar s svojim brezsramnim početjem vsak dan dokazujejo Netanjahovi morilci in nogometni navijači. Palestinci niso bogati in vplivni, z njimi ni mogoče sklepati dobičkonosnih poslov, med njimi boš težko našel koga, ki ti bo pomagal bogatiti tvojo mošnjo.

To leto me je vsak dan sram, da živim udobno ob tem, da v Izraelu in ob njem množično umirajo ljudje, ki jim Izraelci načrtno kratijo vse človekove pravice. Vsak dan me je ob TV-sprejemniku in radiu sram, da sem državljanka EU, politične združbe, ki se ni sposobna opreti na deklaracijo združenih narodov o človekovih pravicah in obsoditi grozote, ki jih Netanjahujeva hunta povzroča svojim sodržavljanom in svojemu lastnemu narodu.

Veliko razmišljam o Židih in židovstvu. Vedno sem občudovala, kako so znali dolga stoletja v državah, v katere so se zatekali, s spodbujanjem izobraževanja in znanja ter z neomajno predanostjo svoji veri premagati vse pogrome nad sabo. Fasciniralo me je veliko svetovno znanih židovskih piscev, pesnikov, mislecev, strokovnjakov različnih ved, ki jih je rodila svojevrstna obramba tega edinstvenega, po svetu razpršenega naroda, pred drugače mislečimi. Privoščila sem jim, da so si končno z mednarodno pomočjo ustvarili svojo državo. Nikakor pa ne morem razumeti, da vse to nakopičeno znanje in modrost ni pomagalo Židom v Izraelu, da bi se naučili miroljubno živeti z avtohtonimi prebivalci nekdanje Palestine, ki so jih bili prisiljeni sprejeti.

V neredih med navijači Maccabija in podporniki Palestincev pridržanih 57 ljudi

Namesto da bi svoje znanje in modrost prenesli tem, s katerimi so se zavestno odločili sobivati in s tem zagotoviti mir svojim potomcem, je tudi njih obsedla oholost in samopašnost močnejših. Kako more narod, ki je toliko pretrpel v dva tisoč letih človeške zgodovine, zdaj ko ima moč in oblast, početi nad nemočnimi enake grozote, ki so jih prizadevali v preteklosti njim? Tudi Židje zlorabljajo svojo vero, ki jim je dve tisočletji pomagala preživeti, za opravičevanje svojega človeško nedopustnega početja. Tudi Židje!

Dekadentna Evropa je v krempljih židovskega kapitala, sem si rekla ob zadnjih izjavah evropskega vrha. Zgrozila sem se nad seboj. Saj tako je govoril Hitler! Ali se tudi v meni poraja sovraštvo do Židov? Pa mojih občutkov in misli ne spreminja demagog, kot je bil Hitler, spreminjajo jih smrti in trpljenje ljudi, ki jih iz domovine potiskajo požrešni, morilski posnemovalci Hitlerja.

Nič se ne bom čudila, če se bodo na kakšni športni prireditvi tekmi svojim semitskim sodržavljanom v protestih proti početju Izraela množično pridružili tudi, denimo, Francozi nesemitskega izvora. Kot je te dni izjavil novinar Janez Markeš, je dekadentni Evropi ostala samo še prednost prosvetljenstva. Tu pa utegnejo Francozi, ki so se prvi v Evropi borili za človekove pravice slehernika, prvi tudi množično obsoditi domači in tuji kapital in politike, ki pritlehno, podložno, nesposobno podpirajo izraelske zločine proti človeštvu.

Strah me je. Se bom uspela ubraniti sovraštvu do Židov, ki se mi poraja ob vsem tem početju v Gazi in Libanonu?

***

Mateja Kožuh Novak, upokojena zdravnica.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.