Antiinstitucionalizem na pohodu: oborožite se z zdravo pametjo
Evropska mreža za ozaveščanje o nasilni radikalizaciji (Radicalisation Awareness Network, RAN) – pred leti smo jih z organizacijo dogodka v Hiši EU gostili v Ljubljani – je ena od civilnodružbenih organizacij, ki s prizadevanji za vključevanje demokratične javnosti pri zagotavljanju javne varnosti pripomore k obvladovanju družbene polarizacije, skrajnega nasilja in terorizma. Ob poslabšanju varnostnih razmer in večjem tveganju terorizma v Evropi mreža RAN hkrati svari pred skrajnimi gibanji, delovanje katerih je usmerjeno proti institucijam družbenega reda. Najpogostejša tarča teh gibanj je policija kot prvovrstna institucija javne varnosti. Avtorji interdisciplinarnih raziskav ugotavljajo, da gre za pojav antiinstitucionalizma, ki izvira iz odziva »ulice« na družbene probleme, ki jih vlade ne zmorejo, nočejo ali ne znajo preudarno reševati. To so tisti žgoči družbeni problemi, zaradi katerih se v družbi na splošno povečuje občutek revščine in izključenosti, protestnike pa z represivnimi ukrepi države spodbujajo k maščevalnosti in jih ženejo v agresijo.
Mreža RAN v zadnjem času posebej opozarja, da se po Evropi vrstijo množični protesti, pri katerih se skrajneži in skupine med protestniki zatekajo k množičnemu nasilju in kriminalu. V takih razmerah se policija, ki praviloma deluje po načelih pravne države in varstva človekovih pravic, spopada z izjemno zahtevno nalogo. Na eni strani mora ta zagotavljati ustrezne varnostne razmere za neovirano uresničevanje pravic vsakogar do svobodnega zbiranja in miroljubnih demonstracij. Na drugi strani radikalizirani posamezniki in skupine z antiinstitucionalnim delovanjem brutalno obračunavajo z udeleženci miroljubnih shodov in policijo. Ker so takšni izgredi v polariziranem in radikaliziranem ozračju še nevarnejši, to lahko hitro povzroči ekstremne situacije, ko družba zdrsne v skrajno negotove, krizne oziroma izredne razmere. Zato mreža RAN opozarja na potrebo po učinkovitejših strategijah in taktikah za obvladovanje antiinstitucionalizma, saj ta ponekod že prerašča v resno grožnjo varstvu ustavnega reda demokratičnih držav.
Tudi to, kar mreža RAN ocenjuje kot nujnost strategij in taktik za učinkovito obvladovanje antiinstitucionalizma, nasilnega ekstremizma in drugih groženj ustavnemu redu demokratične družbe, mora potekati v skladu z vladavino prava in temeljnimi vrednotami ustavne demokracije. Nemški profesor politologije dr. Jens Borchert je za Delo povedal, da si ne smemo privoščiti radikalnega zaostrovanja v političnem in družbenem prostoru, da ne bi spet zašli na pot brez vrnitve.
Drugače povedano, domovine se ne brani s spodkopavanjem njenih demokratičnih temeljev in ustavnega reda. Kolikor je »vrag zares vzel šalo«, naj se politika in civilnodružbena gibanja oborožijo z zdravo pametjo, ne z orožjem in militantno retoriko. Glede tega je odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-56/21-16 z dne 7. 12. 2023 z enotno odločitvijo ustavnih sodnic in sodnikov jasno opredelila razmerje med ustavnim varstvom človekovih pravic in ustavnim standardom ali generalno klavzulo javna varnost. Če kdo ob tej odločbi in pritrdilnem ločenem mnenju ustavnega sodnika špekulira, da lahko nadaljuje oviranje policije pri zakonitem zagotavljanju javne varnosti, je na tankem ledu nepoznavanja prava – ignorantio iuris nocet. Obenem je ustavno sodišče jasno povedalo, da imajo državljanke in državljani ter vsi drugi prebivalci Slovenije zajamčene pravice sodelovanja v javnih zadevah, vključno z javno varnostjo, vendar na način, da je njihovo delovanje skladno z legitimnimi cilji javnega interesa in demokratičnega družbenega reda.
Civilnodružbene strategije in taktike delovanja temeljijo predvsem na ozaveščanju in utrjevanju demokratične kulture, da si ljudje, državljani in vsi drugi prebivalci s pripadnostjo vrednotam miroljubne, vključujoče in varne družbe, varstva človekovih pravic in zaščite vitalnih interesov skupnosti prizadevajo za strpnost, etično komuniciranje ter zavračanje vseh oblik nasilja, antiinstitucionalizma in kriminala.
Paradoks antiinstitucionalizma v Sloveniji pa je v tem, da grožnje bolj kot z ulice in iz vrst navadnih huliganov prihajajo iz samih institucij. Če si izposodim kanček strokovnega znanja pri spoštovanem prof. dr. Alojzu Ihanu, si bom dovolil primerjavo tovrstnega antiinstitucionalizma z avtoimunsko boleznijo, ko organizem »brezglavo« napada lastne celice in tkiva, kot da bi šlo za tujek. Posledica je uničevanje lastnih organov, poškodbe pa se na zunaj kažejo kot gnojno vnetje. V povezavi s tem si bom dovolil še primerjavo z razmerami, v katerih so tkivo in organi pravne države, državno tožilstvo in sodstvo prisiljeni, da se zaradi nespoštovanja ustavne odločbe pri političnih odločevalcih zatekajo k državljanski nepokorščini in stavki. Kolateralna žrtev te avtoimunske bolezni z diagnozo antiinstitucionalizma sta javna varnost in pravna varnost državljanov skupaj z ugledom pravne države.
Desetletja primanjkljaja zdravorazumskega dojemanja in usklajenega upravljanja javne varnosti na državni in lokalni ravni je po mojem enako, če ne celo hujše žarišče avtoimunske bolezni antiinstitucionalizma. Tudi pri tem ne gre za navadno huliganstvo in nasilni ekstremizem ulice, ampak za vztrajen in nerazumno odklonilen odnos do pravnega urejanja javne varnosti. Temu dejavniku antiinstitucionalizma so pri nas še najbližje besede predsednice države dr. Nataše Pirc Musar o pravnem huliganstvu. To pomeni nespoštovanje ustavnega standarda »javna varnost«, ki je v določbah ustave in pravnega reda EU izrecno naveden med najpomembnejšimi merili varstva človekovih pravic in vitalnih interesov skupnosti, zlasti v ekstremnih situacijah in kriznih oziroma izrednih razmerah.
Trdoživa ignoranca družbene potrebe, da policija zakonito zagotavlja javno varnost, tako v rednih kot v kriznih oziroma izrednih razmerah ter ekstremnih situacijah je med glavnimi vzroki za sistemske odklone (antinomije) v pravnem redu in institucionalnem okviru nacionalne varnosti. Zaradi tega še vedno ni rešeno vprašanje, kako v praksi do usklajenega doseganja nacionalnih varnostnih ciljev in zagotavljanja notranje varnosti na državni in lokalni ravni. Ničesar se na tem področju nismo naučili niti iz izkustva s krizo zaradi epidemije covida-19. Nerešenih vprašanj javne varnosti po covidu-19 ne manjka niti v evropskem prostoru in pravnem redu EU. Zaradi tega je, med drugim, v postopku sprejemanja nov zakonodajni instrument za ukrepanje na skupnem trgu Unije in članic ob nevarnosti izrednih razmer. Toda nikomur, ki se resneje ukvarja s to tematiko, niti na misel ne pride, da bi standard »javna varnost«, ki je s pogodbo o delovanju EU vgrajen v temelje pravnega sistema in institucionalnega ustroja ter skupne zunanje in varnostne politike Unije in članic, kar tako črtal z dnevnega reda zakonodajnega urejanja varstva človekovih pravic in delovanja javne oblasti v rednih in izrednih razmerah.
Lani je v Sloveniji začel veljati zakon z dolgim imenom in okrajšavo ZUVPNB, ki je podlaga za vračilo nekaterih glob, izrečenih med krizo zaradi epidemije covida-19, vendar najpomembnejših vzrokov za kršitve ne odpravlja. Glede na namen ZUVPNB bi sicer zakonodajalcu težko očitali, da je z desetletja trajajočim neskladjem javne varnosti ponovno pustil nerešena vprašanja varstva človekovih pravic v rednih in izrednih razmerah. Sistemski problemi javne varnosti so medtem postali preobsežni in prezahtevni, da bi jih zakonodajalec lahko reševal z enim samim zakonom. Kakovostna zakonska ureditev javne varnosti pa je nujna, ne samo zaradi pričakovane usklajenosti, koherentnosti ali integritete pravnega reda in politike države o nacionalni varnosti, temveč zaradi negotovih varnostnih razmer, ki se dnevno spreminjajo. Naj v sedanjih razmerah z odlašanjem ustrezne ureditve javne varnosti počakamo do neke nove katastrofe, kriznih razmer in ekstremnih situacij, vključno z varnostno grožnjo antiinstitucionalizma?
Z vidika neke nove in ne povsem nemogoče krize v bližnji prihodnosti, ko bi bila javna varnost ogrožena z nasilnim ekstremizmom, trdim, da se policija ponovno, tako kot v času covida-19, lahko znajde v nevzdržnem položaju, ko je zaradi podnormiranosti javne varnosti toliko bolj izpostavljena antiinstitucionalizmu, nedovoljenim vplivom in protiustavnim posegom njenih enot v človekove pravice. V tako nevzdržnih razmerah je tudi revolt javnosti neizogiben, vključno z nesprejemljivimi, a vendarle realnimi grožnjami antiinstitucionalizma, skrajnega nasilja in kriminala, kar je očitno naša skupna evropska realnost, na katero s potrebo po novih družbenih strategijah in taktikah opozarja mreža RAN.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
