Tiskane izdaje
Ko sem prebiral osnutek Pravilnika o pravicah in dolžnostih tekmovalcev alpskih reprezentanc, sem se zgrozil, s kakšno lahkotnostjo so njegovi snovalci povsem prezrli številna strokovna, športno marketinška in pravna vprašanja ter se osredotočili na zapovedni oz. prepovedni del pravilnika. Pravice alpskih smučarjev bodo pod vsakršno ravnjo, vredno vrhunskega športnika.
Glavna težava novega pravilnika je, da je bil več kot očitno pisan na podlagi konfliktov z drugo najboljšo smučarko na svetu, svetovno prvakinjo, Tino Maze. Tako je prepovedano domala vse, kar je počela Tina v preteklih letih.
Ustvarjanje pravil na podlagi posameznikov pa se nikoli ni izkazalo za dobro in dolgoročno vzdržno. V kolikor si želi Smučarska zveza Slovenije (SZS) področje odnosov z reprezentanti dobro urediti, se bo morala tega lotiti sistematično in ne sporadično, na posameznih primerih.
Že začetek pravilnika, ki za obveznosti iz naslova športnega programa predvideva, da je tekmovalec dolžan opravljati vse aktivnosti, ki jih »predpiše in zahteva SZS«, daje slutiti, da tekmovalci nimajo vpliva na njegovo vsebino.
Zavezani k molku
Povsem razumljivo je, da SZS svoje tekmovalce zavezuje k delovanju v prid dobrega imena SZS in promocije smučarskega športa. Nedopustno in ustavno sporno pa je, da morajo športniki v javnosti nastopati »zgolj na načine, ki ne škodijo ugledu dobrega imena SZS in njenega vodstva« ter prepoved dajanja »izjav o razmišljanju za nastopanje za druge reprezentance«.
Pravica do svobode govora, ki obsega svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, je piscem tega pravilnika očitno tuja. SZS s takšno ureditvijo praktično ne dopušča nobenega prostora za kroženje informacij in mnenj, ki se tičejo zadev v povezavi s smučanjem. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi bila SZS sama sposobna nepristransko cenzurirati kritike na svoj račun. Smučarji bodo torej v bodoče o spornih temah molčali ali pa se lagali. O prepovedi izjav glede posameznikovega razmišljanja pa sploh ni nesmiselno izgubljati besed.
SZS se je želela zavarovati pred žaljivimi obdolžitvami članov reprezentance, vendar je v urejanju tega področja šla predaleč. Žaljive obdolžitve in podobna ravnanja zoper čast in dobro ime posameznika ali organizacije so namreč že urejene v zakonodaji.
Na področju urejanja sponzorstev pa na SZS očitno vlada marketinška anarhija. Mešanje oglaševanja, sponzorstva in endorsemeneta preprečuje smiselno in vzdržno ureditev področja, ki je za vse tekmovalce največjega pomena.
SZS nima pravice tržiti smučarjev individualno
Ker SZS omogoča tekmovalcem določen prostor za osebne sponzorje na njihovi opremi, je logično, da ima SZS pravico športniku prepovedati sklenitev pogodbe z osebnim sponzorjem, ki predstavlja konkurenco sponzorju zveze. Nikakor pa ne more SZS tržiti športnikov v smislu endorsementa. Endorsemenet je pravno razmerje med podjetjem in posameznikom, na podlagi katerega športnik na to podjetje prenaša pravico uporabe svojih osebnostnih pravic (ime, podoba, glas, vzdevek, karikatura,...) v zameno za plačilo. Tako razmerje se lahko sklene s posameznikom kot športnikom ali s posameznikom kot znano osebnostjo (npr. Tina Maze in Zlatarna Celje). Razlika je v tem, da bo posameznik v prvem primeru v trženjskih akcijah nastopal v športni opremi, v drugem primeru pa bo v »civilni« opravi.
Tekmovalec lahko sklepa endorsement pogodbe s poljubnimi podjetji, vendar morajo ta podjetja paziti, da svojih ambasadorjev ne bodo uporabljala v kontekstu smučarske reprezentance ali kakorkoli drugače v povezavi s SZS. Zato je treba poznati trženjske kanale posameznega športnika. Tina Maze ima štiri: 1. ekipa aMaze, 2. Tina v okviru reprezentance, 3. osebni sponzor Tine in 4. endorsement s Tino. SZS lahko torej ureja le področji 2 in 3.
SZS torej ne more tržiti endorsemeneta v imenu športnikov, če slednji izrecno ne prenesejo pravice trženja svojih osebnostnih pravic na zvezo. Si predstavljate, da bi moral David Beckham sklepati endorsement preko svojega kluba in jih spraševati za soglasje?
Monopolist na trgu
Izkoriščanje monopolnega položaja SZS se pokaže tudi pri odmeri pravic iz sponzorstev in možnostjo trženja lastnega sponzorja. Smučarji so na nek način v službi pri SZS in druge možnosti »zaposlitve« praktično nimajo. Menjava reprezentance jih stane dve leti prisilnega počivanja, medtem ko je za tekmovanje za Slovenijo izven reprezentančnih okvirjev potrebno soglasje SZS.
SZS je omejil možnost pridobitve petih osebnih sponzorjev na enega (!), in še ta ima možnost oglaševanj na rokavu reprezentančnih oblačil, pri čemer so tekmovalna oblačila izključena (tekmovalni dres, bunda, ogrevalni komplet, ipd.). Za nameček mesto napisa, potem ko sponzorja odobri, določi SZS. Kako naj tekmovalec sploh prodaja osebno sponzorstvo, če ne ve katero mesto in posledično izpostavljenost, sploh trži?
Da se tekmovalce izloči iz procesa trženja pa je določeno, da lahko tekmovalec sklene pogodbo z osebnim sponzorjem le za eno leto in v tem letu lahko nastopi le v eni trženjski akciji tega sponzorja brez oznak vseh sponzorjev SZS. Tekmovalec si torej lahko poišče sponzorja, ki ni konkurenčen sponzorjem SZS (odpadejo konkurenti NLB, Generali, Mobitel, Citroen, Petrol, Hervis, ...), ne da bi natančno poznal mesto na opremi, ki mu ga ponuja in z možnostjo sklenitve pogodbe za eno leto, v katerem ga bo lahko zase uporabil v eni akciji. Kakšen absurd!
Mogoče bi se dalo vse skupaj razumeti, če bi na SZS vodili napredno marktinško politiko, ki bi zagotavljala ustrezna sredstva iz naslova trženja tudi športnikom. Realnost je pa taka, da se še zmeraj cenijo le logotipi na športni opremi. Zato so vsi člani reprezentanc pod okriljem SZS, v vsej javnih nastopih okrašeni z logotipi kot novoletne jelke (glej sliko Jakova Faka spodaj). Verjetno ni odveč poudariti, da v primeru desetih logotipov na majici vsi - sponzorji, tekmovalci in SZS - izgubljajo na vrednosti. V takšnem sistemu trženja sponzorji ne bodo več prepoznali dodane vrednosti. Če bi npr. Tina Maze ali Andrej Šporn morala nastopati v trženjskih akcijah vseh večjih sponzorjev, bi to pomenilo njuno razvrednotenje, obenem pa tudi potrošniki ne bi več reagirali na takšne akcije, če bi jih na vsakem koraku nagovarjali le najbolj znani smučarji.
Poceni ekskluzivnost
Kaj na drugi strani SZS ponuja tekmovalcem za takšno stopnjo ekskluzivnosti, kot jo zahteva in uvaja s tem pravilnikom?
V prvi vrsti jim krije stroške treninga. Nato pa imajo tekmovalci pravico do nagrad za osvojene vrhunske rezultate, vendar le v primeru, če so zagotovljena sredstva v proračunu panoge. Tekmovalci torej v zameno za popolno ekskluzivo nad trženjem dobijo pravico, da trenirajo in tekmujejo. Če pa želijo kakovostne priprave v Južni Ameriki, si morajo letalsko vozovnico kupiti sami. To je tako, kot da bi delodajalec delavcem nudil hrano in prenočišče, plača pa bo, če bomo kaj prodali .
Eksluzivnost stane. Vedno in povsod. Če želi SZS imeti vse marketinške pravice zase, jih mora temu primerno plačati. Ne pa, da tekmovalcem zagotavlja nagrade le pod pogojem, če bo dovolj sredstev. Pravno gledano bi to lahko pomenilo, da cena za prenos pravic trženja športnika sploh ni določena (iz pravilnika ne izhaja, da bi bila vsaj določljiva), kar ima za posledico neveljavnost takšnega prenosa, saj manjka cena, ki je bistven element vsake odplačne pogodbe. Predvsem pa ni zagotovljene enake vrednosti dajatev, ker naj bi športniki na eni strani prenesli vse svoje pravice, na drugi strani pa mogoče dobili plačilo za to.
Na podlagi novega pravilnika je tveganje za neuspešno trženje v celoti prenešeno na smučarje, čeprav trženje izvaja SZS. To pa ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Tveganje bi namreč moralo biti vsaj v določenem delu tudi na tistemu, ki te pravice trži in ne izključno na tistemu, ki jih je nekomu odplačno odstopil v trženje. Toliko bolj, če športnik sploh nima možnosti izbire. Navedeno, ob upoštevanju monopolnega položaja SZS, po mojem mnenju predstavlja vsebino, ki bi jo SZS v morebitnem postopku pred sodiščem zelo težko uspešno zagovarjala.
Poglabljanje krize
Prepričujem se, da gre le za osnutek, ki je nastal na podlagi frustracij ob trenutni gospodarski situaciji in s tem povezanim iskanjem sponzorjev, ter frustraciji glede neprestanega konflikta med SZS in ekipo Tine Maze. Pravilnik v sedanji obliki oz. vsebini ni pot iz krize, ampak jo kvečjemu poglablja. Če si Tina Maze glede na svoj status v svetovnem merilu še nekako lahko zagotovi minimum vrhunskih pogojev, si ostali smučarji tega enostavno ne morejo privoščiti.
Brez sistematičnega urejanja športno poslovnega področja bo alpsko smučanje kmalu dobilo status amaterskega športa. Profesionalizem si bodo lahko izborili le posamezniki, ki pa bodo morali biti pripravljeni plačati visoko ceno »izobčenosti«.
