Tiskane izdaje
V dokumentarnem filmu Naslovnica: New York Times od blizu, ki so ga prejšnji teden prikazali na Festivalu dokumentarnega filma, se je režiser med drugim dotaknil tudi dveh velikih profesionalnih grehov znanega ameriškega časopisa. Maja 2003 so razkrinkali mladega novinarskega zvezdnika Jaysona Blaira, ki si je večino odmevnih zgodb − izmislil. Dve leti pozneje pa se je umaknila znana novinarka in pulitzerjeva nagrajenka Judith Miller, ki je s poročili o pripravah na iraško vojno zavajala bralce, ker je nekritično povzemala uradne vire in njihove laži o orožju za množično uničevanje.
Blaira so kolegi odločno obsodili, saj za izmišljevanje dogodkov in oseb v novinarstvu ni opravičila. Manj kategorični so bili do Millerjeve, ki se je sicer podpisala pod nekatere popolnoma neresnične prispevke, vendar je pri tem upoštevala pravila novinarskega profesionalizma in korektno povzemala uradne vire, ki so govorili neresnice. Je novinarka ravnala pravilno in so bile zahteve kritikov po njeni »upokojitvi« pretirane?
Zelo podobno vprašanje je v začetku letošnjega leta bralcem zastavil ombudsman NYT Arthur S. Brisbane. Zanimalo ga je, ali smejo novinarji podvomiti v trditve, ki jih izjavijo njihovi sogovorniki. Njegovo vprašanje je bilo čisto resno, saj v ameriški tradiciji novinarji zelo strogo ločijo med komentiranjem in poročanjem. Če kolumnist podvomi v izjavo nekega politika, je to sprejemljivo. Če vrednostno sodbo poda novinar, to lahko že vpliva na bralce, ki od poročevalskega članka pričakujejo predvsem točnost, saj si želijo mnenja ustvarjati sami, je razmišljal Brisbane.
Odzivi bralcev so bili ogorčeni, saj v zapisu časopisnega ombudsmana niso prepoznali smiselne cehovske dileme. Spletni komentatorji so zelo jasno povedali, da od časopisov ne pričakujejo samo korektnega povzemanja izjav in sporočil za javnost (zapisničarstva), ampak tudi zagotovilo, da so te izjave preverjene. Če novinar utemeljeno presodi, da njegov sogovornik laže, zavaja, se namenoma izogiba jasnemu odgovoru ali govori neumnosti, potem bi moral opozoriti bralca, da izjavi ni mogoče stoodstotno verjeti. Če mediji ne zmorejo te presoje in pri poročanju niti ne poskušajo ločiti resnice od neresnic − ker jim takšno nevtralnost domnevno predpisuje novinarski profesionalizem −, potem ne morejo opravljati nadzorniške vloge, ji jo od njih pričakuje javnost.
Za znanega medijskega komentatorja Claya Shirkyja je bil Brisbanov zapis še en dokaz, da so mediji popolnoma izgubili stik z bralci in njihovimi pričakovanji. Kako se lahko nek medij čisto resno sprašuje, ali naj zastopa interese bralcev, ali naj (p)ostane glasilo politike, gospodarstva in prevladujoče ideologije? Ali ne bi moral biti odgovor na to vprašanje popolnoma jasen?
V resnici ne. Zapovedi novinarskega profesionalizma, ki jih zastopa Brisbane, so sicer pomembna varovalka pred nekaterimi najhujšimi obrtniškimi napakami, ki jih lahko zagrešijo novinarji: objavami nepreverjenih informacij (preverjanje dejstev pri različnih virih), preveliko pristranskostjo (navajanje nasprotne strani) in umetniško svobodo, kakršno si je privoščil Blair. Vendar lahko novinarske profesionalce tudi »obvarujejo« pred nekaterimi ključnimi dilemami, ki jih spoštovanje poklicnih zapovedi ne more odpraviti. Kaj pomeni, če je novinarjev delodajalec komercialno medijsko podjetje, ki mora vlagateljem poročati četrtletne poslovne rezultate in jim prinašati dobičke (ali lokalni espejevski mogočnež)? Kaj pomeni, če je njegov delodajalec država, ki zaposluje in nastavlja kadre v javnem servisu? Kaj pomeni, če medij čisto korektno povzema izjave politikov in drugih uradnih virov, a na ta način »korektno« širijo tudi vladajočo ali vsaj prevladujočo ideologijo? Kaj to pomeni za neizrečeno vprašanje, ki so ga Brisbanu upravičeno zastavili bralci: na čigavi strani sploh ste?
Na to vprašanje Brisbane tudi v prihodnjih pismih ni znal odgovoriti. Prav tako nanj ne znajo in ne poskušajo odgovoriti nešteti reševalci domnevne krize medijske industrije, ki raje iščejo rešitev v novih poslovnih modelih, optimizaciji proizvodnje novinarskih izdelkov, zaklepanju vsebin, iskanju novih oglasnih prihodkov, lobiranju, uvajanju novih tehnologij in zagovarjanju višjih poklicnih meril. Pri tem pa pozabljajo, da lahko novinarki poklic − ne glede na prihodnjo usodo medijske industrije − ohrani kvečjemu upoštevanje nasveta, ki so ga Brisbanu z velikimi tiskanimi črkami napisali njegovi bralci: JUST START DOING YOUR REAL JOB: HONEST AND TRUTHFUL REPORTING!
