Na bedo slovenskega društvenega profesionalnega športa me je zopet spomnila agonija HK jesenic. Vrhunec slednje nekako sovpada s tragedijo italijanske luksuzne križarke Costa Condordie. V obeh primerih je podobno predvsem ravnanje njunih prvih mož. Kapetan križarke je celo izjavil, da mu je ponesreči spodrsnilo in je padel ravno v rešilni čoln, medtem ko je predsednik HK Jesenice odstopil zaradi nestrinjanja z nekaterimi navijači. Oba sta na krovu pustila ljudi. Si lahko predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi vsi predsedniki v športu odstopili, ker se nekateri navijači ne strinjajo z njihovim načinom vodenja kluba? Ali pa, da bi v gospodarstvu odstopili direktorji s politiko katerih se ne bi strinjali nekateri potrošniki? Eni in drugi bi čez noč postali redkost. Je pa med obema omenjenima ena bistvena razlika. Kapetana križarke čaka sodni postopek in le težko se bo ognil visoki zaporni kazni, medtem ko se je predsednik HK Jesenic le rešil dodatnih »obveznosti«.

Društva (ali klubi; pravnoformalno je to izenačeno) v Sloveniji predstavljajo izjemno popularno obliko institucionaliziranega civilnodružbenega združevanja, saj jih imamo registriranih preko 20.000. Iz zakonske definicije društva izhaja, da se ta ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Zakon tudi jasno govori o tem, da namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička. Iz obojega torej izhaja, da gre za obliko združevanja na predvsem na ljubiteljski in amaterski ravni. V primerih, ko je ta raven presežena, bi torej bilo logično in tudi smiselno, da se dejavnost prenese v gospodarsko sfero.

Povsem normalno je, da je društvena oblika idealna za amaterske in mladinske (ne članske) športne programe. Ko pa športna zgodba preraste v profesionalizem, društvo enostavno ne predstavlja več pravega okolja za pravi razvoj in nenazadnje obstoj.

Odgovornosti v društvih praktično ni. Mnogi so prepričani, da je bila z zadnjo novelo Zakona o društvih vpeljana odgovornost predsednika društva kar na splošno in v vseh primerih. Vendar ni tako. Primeri, ko bo odgovorna oseba društva (navadno je to predsednik) odgovarjala solidarno in z vsem svojim premoženjem, bodo zelo redki, saj bo potrebno takšni odgovorni osebi dokazati naklepne kršitve zakona, kar pa je v praksi zelo težko – poglejmo samo kako težko je obsoditi naše tajkune.

Gospodarske družbe vseeno zahtevajo višjo stopnjo skrbnosti zakonitih zastopnikov in posledično višjo stopnjo profesionalizacije. Tudi postopek imenovanja je drugačen kot v društvih, kjer se navadno pred skupščinami zbirajo pooblastila »članov« z namenom, da si nekdo pridobi čim več glasovalnih pravic in si tako zagotovi (ne)izglasovanje sklepov. Ali sploh kdo ve, koliko članov ima npr. KK Union Olimpija, RK Pivovarna Laško, NK Maribor?

Svoje bi v naš športni sistem lahko prispevale zveze z licenciranjem. Tako bi bila gnila jabolka takoj izločena. Lahko bi se zgledovali tudi po »fit and proper« testu iz angleškega nogometa, ki velja za vse direktorje klubov in vsaj 30% lastnike kluba. Osebe, ki so bile pravnomočno obsojene za kazniva dejanja, ki imajo znake nepoštenja (npr. kaznivo dejanje prevare) ali ki so že dva krat bile del administracije v klubu, ki je propadel, ne morejo več voditi kluba. Omejitev je še več, vendar sta ti dve najznačajnejši.

Ne delam si utvar, da je organizacijska oblika klubov edina stvar, ki nam manjka do profesionalizacije. Je pa pomembna. Angleži imajo težave z direkotrji in lastniki nogometnih klubov navkljub »fit and proper« testu. Pa vendar se ne more zgoditi, da bi pravnomočno obsojeni vodili oz. bili lastniki klubov. Tudi pri nas moramo letvico prestaviti višje. Tako v smislu organizacije znotraj katere se izvaja profesionalni šport kakor tudi glede ustreznosti ljudi, ki se želijo angažirati v športu. Šele takrat se bomo resnično začeli ukvarjati s pravimi športno poslovnimi težavami.

HK Acroni Jesenice Foto: Igor Zaplatil/Delo