Tiskane izdaje
Ker je ozvezdje oddaljeno samo slaba štiri svetlobna leta, so imeli Zemljani več kot dovolj časa, da bi vložili uradno pritožbo ali zaprosili za začasen odlog, so bili neizprosni rušitelji. Če bi se bolje pobrigali za krajevne zadeve, bi se lahko pravočasno preselili. Zdaj bo planet pač porušen - skupaj s prebivalci, ki zaradi človeške brezbrižnosti niso prebrali uradnih obvestil.
Na omenjeno prigodo iz romana Štoparski vodnik po galaksiji, ki ga je pred več kot tridesetimi leti napisal britanski pisatelj Douglas Adams, so me ta teden spomnila elektronska pisma vladnega urada za informiranje.
Vladni komunikatorji so v večstranskih dokumentih podrobno razlagali, kako javno in transparentno je bilo v resnici sprejemanje mednarodnega protiponarejevalnega sporazuma ACTA, ki ga je Slovenija podpisala prejšnji četrtek. Njihova sporočila so kapljala ravno tedaj, ko se je novinarski kolega Matjaž pogovarjal z nekdanjimi gospodarskimi ministri in ugotavljal, da o sporazumu nimajo pojma. V preteklih nekaj tednih sem podobne odgovore pridobival od številnih uradnikov, odvisnih in neodvisnih strokovnjakov, evroposlancev ter nekdanjih politikov, ki bi morali spremljati področje interneta. O ACTA so vedeli toliko, kot so lahko prebrali na wikipedii. Redki so se spomnili, da so kratico že srečali v kakem članku, vladnem gradivu ali dopisu evropske komisije, nihče pa ni nikoli sodeloval pri razpravi o sporazumu ali vedel, da je kaka razprava sploh bila.
Obe plati zgodbe sta resnični. Dobro organizirana združenja zagovornikov internetnih svoboščin (EFF, FFII ...) so že nekaj let vedela, da se pripravlja skrivni protiponarejevalni sporazum. Wikileaks je maja 2008 priskrbela prve delovne osnutke besedila, evropski parlamentarci so od komisarjev zahtevali več informacij, zato so se predlagatelji ACTA konec leta 2010 odločili, da besedilo sporazuma ne bo več tajno. Če bi se „zainteresira na javnost" dovolj potrudila, bi lahko dokument že tedaj poiskala in prebrala. Prav tako ministri in poslanci, če bi jih zelo zanimalo delo uradnikov, ki skrbijo za vprašanja intelektualne lastnine. Vendar bi bilo to skoraj tako malo verjetno kot razvoj vesoljskega plovila, s katerim bi človeške odprave popotovale v krajevni urad na Alfa Centauri prebirat uradne objave.
Ministri se ukvarjajo s temami, ki imajo politične prioritete, ki jih osebno zanimajo, ali tistimi, ki pridejo v javnost in postanejo problematične. Uradniki so ozko specializirani za posamezna področja in imajo omejene pristojnosti. Prestižni boji in osebni dejavniki otežujejo komunikacijo in usklajevanje med posameznimi sektorji ali ustanovami. V medijih se večinoma znajdejo informacije, ki jih posredujejo poklicni komunikatorji, lobisti in agencije - zastopniki organiziranih in kapitalsko močnih interesnih skupin. Še tako pomemben podatek se hitro izgubi v poplavi podobnih novičk in le redko mobilizira javnost, javno debato pa je mogoče hitro okužiti z dobro merjenimi zavajajočimi trditvami (denimo: nasprotniki ACTA zagovarjajo krajo intelektualne lastnine, hočejo zastonj glasbo in filme ...).
Predlagatelji ACTA - enako kot druge interesne skupine - poznajo delovanje kompleksnih političnih in uradniških sistemov ter vedo, da bi bila javnost njihovim poskusom nenaklonjena, če bi zanje izvedela (nadzor internetnega prometa, posegi v zasebnost ...). Zato izrabljajo omenjene slabosti kompleksnih sodobnih družb in poskrbijo, da ostajajo njihovi interesi kljub navidezno „javnem" delovanju kar najbolj prikriti. Vendar je njihov uspeh odvisen predvsem od varovalk, ki preprečujejo preveliko koncentracijo in zlorabo moči: regulatorjev, demokratično izvoljenih institucij (parlamentov), civilne družbe, medijev in javnosti.
Ali Slovenija premore take varovalke? Naša vlada je v primeru ACTA znova izvajala politiko dvigovanja rok, na katero smo kritiki opozarjali že pred skoraj sedmimi leti, ko je padla direktiva o softverskih patentih. Odgovori njenih tiskovnih predstavnikov pa kažejo, kaj se bo zgodilo, če se bodo kdaj prikazale Vogonske vesoljske ladje in nas obvestile, da bo Zemlja čez dve minuti uničena. Pol minute pred koncem sveta bi mediji prejeli izjavo za javnost, da imajo Vogoni prav, saj je odločbo o rušenju pred tridesetimi leti res podpisal nek uradnik na prometnem ministrstvu in jo vestno omenil v uradnem listu. Po standardnem in uveljavljenem birokratskem postopku.
