Dopisniki med svojim delom in življenjem v tujini srečamo vse mogoče ljudi, vsaj zame pa je bila ena bolj zabavnih dunajska znanka iz pasjega parka po imenu Gerda.
Pravzaprav se je nekoč imenovala Gerd, je z globokim basom pripovedovala visoka lepotica v srečnem razmerju z moškim, ki je bil nekoč ženska. A to je samo zanimiva podrobnost, bolj poučno je, da Gerda ni delala niti en sam dan v svojem življenju. »Ne prenesem delovnega stresa,« je odkritosrčno povedala navdušena nogometašica, ki je vsaj ob najinem srečanju igrala za kar dva ženska nogometna kluba, vmes pa našla še dovolj moči za dolge sprehode s svojim psom. Socialna služba ji, kljub temu, da ji očitno ni primanjkovalo ne moči niti energije, seveda ni plačevala le vsega, kar je potrebovala za življenje, ampak tudi pasjo hrano.
Na Gerdo sem se spomnila, ko sem brala o grškem »otoku slepih«. Zakintos v Jonskem morju je doslej slovel po prelepih plažah, odslej pa bo tudi po nesorazmerno visokem številu slepih prejemnikov socialne podpore.
Od 38 tisoč otočanov jih je doslej kar sedemsto zatrjevalo, da so slepi, kar je skoraj desetkrat več od evropskega povprečja. Ne, ni jih zaslepilo močno sonce, saj je vsaj eden »slepec« vozil taksi in tudi nekaj drugih je opravljalo poklice, ki nujno potrebujejo dober vid, in sploh se jih je na poziv oblasti, naj dokažejo slepoto, javilo nekaj čez sto in le polovica od teh je lahko dokazala, da res ne vidi. Pri grškem ministrstvu za zdravstvo domnevajo, da lažni invalidi državo vsako leto stanejo na milijone evrov. Ljudje se včasih res neznansko potrudijo, da jim ni treba delati.
Grške stiske ne gre podcenjevati. V sredo zjutraj se je na trgu pred parlamentom s strelom v glavo ubil 77-letni upokojeni farmacevt in v poslovilnem pismu sporočil, da je smrt zanj edini izhod za ohranitev dostojanstva, preden bi začel za hrano brskati po smetiščih ali obremeniti svojega otroka. Grška kriza pozna mnoge tako presunljive zgodbe. A nič ne pomaga, ker najbrž ne bodo več mogli živeti s sposojenim denarjem, bodo morali za dvig iz svoje grške tragedije poiskati nove moči in pamet. Grčija — in ne le ona — se bo morala ponovno naučiti pravil dobro delujočih družb, z evrom ali brez.
Tisti, ki bodo prestali vse hudo, se morda lahko tolažijo, da je v tem procesu zgodovina na njihovi strani. Morda je na prvi pogled videti, kot da je alternativa življenju na tuj račun le suženjska odvisnost od kapitala, na drugi pogled pa se zdi, da kapital postaja vse bolj odvisen od človeških sposobnosti.
V najbolj razvitih družbah tega sveta namreč vsem težavam navkljub mrzlično iščejo dovolj izobražene in dovolj izurjene delavce in enako bodo morale narediti tudi države v težavah, če se bodo želele izviti iz njih.
Nemška vlada pravkar pripravlja pošteno zmanjšanje zaposlovalnih ovir za inženirje, zdravnike in druge visoko kvalificirane kadre tudi izven držav Evropske unije, a Nemčija morda ni najboljši primer, saj je v tej industrijsko uspešni državi brezposelnost s 6,7 odstotka razmeroma nizka. A tudi v ZDA, kjer je z 8,5 odstotka za delo sposobnih ljudi še precej visoka, po podatkih Deloitte Consulting LLP ne morejo zapolniti več kot pol milijona delovnih mest preprosto zato, ker se ne javijo dovolj usposobljeni kandidati.
Delavska produktivnost in motiviranost je mnogim podjetjem že tako pomembna, da poročajo celo o spodbudah zaposlenim za samoocenjevanje, a ne tako, da bi s tem podpirali lenobo in pretvarjanje. Nasprotno, ugotovili so, da so zaposleni še bolj motivirani, če s pomočjo primernih računalniških programov in celo s prenosnimi telefoni samo ugotavljajo, koliko časa v resnici zapravijo, namesto da bi ustvarjali, in potem primerno prilagodijo svoje delovne navade.
Kot v časopisu Wall Street Journal piše H. James Wilson iz ameriške ustanove Babson Executive Education, je najpomembnejše, da podjetja svojih zaposlenih ne nadzorujejo in priganjajo, ampak samo spodbujajo k preučevanju svojih delovnih navad. Navaja primere: eni tako s primernimi progami preverjajo, koliko časa zapravijo s pisanjem elektronskih pisem, drugi je svoj računalnik programiral tako, da ga vsakih dvajset minut opozori, naj zamenja delovne naloge, saj je ugotovil, da je tako najbolj učinkovit. In tretji je izmeril, koliko naredi kljub spletnemu klepetanju ter ugotovil, da v tem primeru naredi celo več. Ljudje smo si različni.
Podjetja po vsem svetu svoje zaposlene že dolgo spodbujajo k fizični aktivnosti, poudarja Wilson, z novimi tehnologijami pa jim zdaj lahko še bolj pomagajo, da si pomagajo sami. Navaja zapestnico, ki meri kvaliteto spanja, in zaposleni bi lahko temu prilagodili svoje delo, pa takšno, ki meri, kdaj v toku delovnega dne smo najbolj polni energije. Možnosti so vse bolj neskončne. Če kdo ob tem pomisli, da nas kapital spreminja v robote, pa drugi verjamejo, da smo tudi sami radi bolj produktivni in uspešni.
Sama že brez takšnih merjenj vem, da sem daleč najbolj produktivna v zgodnjih jutranjih urah, pogosto tudi ob štirih ali petih, zvečer pa ne potrebujem nobene zapestnice za ugotovitev, da imam še komaj kaj pulsa v žilah, oči se mi tako zapirajo, da meritev niti ne bi imela časa prebrati. A imam veliko prednost, da si lahko znotraj nenehnih skrajnih rokov, običajnih za novinarstvo, sama razporejam delo, z novimi tehnologijami pa bo to morda kmalu mogoče vsem. Kdo ve, mogoče bo s primernimi merjenji tudi moja znanka Gerda našla kakšno urico, ko bo lahko prenesla delovni stres?