Dobro jutro: Slabo, ki se ni zgodilo

V tednu, ko spremljamo sojenje norveškemu množičnemu morilcu brez kančka kesanja za svoja dejanja, je težko najti prijazne teme, ki naj nas zbudijo v prijeten dan. In tudi sicer mediji po vsem svetu še najraje pišejo o vojnah, krizi, naravnih nesrečah in umorih, po možnosti s čim bolj šokantnim izidom.

Na srečo pa se nekateri spominjajo tudi katastrof, ki se niso zgodile. Med hladno vojno smo se izognili jedrski vojni, čeprav je bilo nekajkrat že vroče, svetovna lakota, ki jo je napovedoval že Malthus, se še ni uresničila, nasprotno, revni se danes marsikje bojujejo z debelostjo. Zvezdna eksplozija v naši bližini bo verjetno počakala še kakšen milijon let, najhitrejši pospeševalnik delcev na svetu Cern še ni proizvedel črne luknje, ki bi najprej požrla nas, iz laboratorijev ni pobegnil še noben morilski virus ali bakterija, ki bi pobil milijone.

Imamo zdaj dovolj razlogov za hvaležnost in dobro počutje? Čeprav to ne zadostuje, se lahko nasmejimo tistemu, kar se je zgodilo, pa ne bi bilo nobene škode, če se ne bi. Poglejmo si samo nekaj lanskih Nobelovih nagrad Ig: popolnoma legitimni znanstveniki so bili nagrajeni za raziskave o nenalezljivosti zehanja pri želvah, za dokaz, da se ljudje o nekaterih stvareh odločajo bolj ali manj pametno, kadar jih tišči na vodo, in da problem napačnega parkiranja luksuznih avtomobilov lahko rešimo tako, da jih povozimo z oklepnim vozilom.

Ta zadnja je bila za mir, a tudi Ig Nobelove nagrade iz prejšnjih let niso slabe. Na primer tista za zbiranje kitovega smrklja s helikopterji na daljinsko usmerjanje ali za zdravljenje astme na superhitrih toboganih in za dokaz, da pozimi manj padamo na ledu, če nogavice nosimo na zunanji strani čevljev. En nagrajeni eksperiment je celo dokazal, da se na brade bradatih znanstvenikov radi obešajo mikrobi – pa še ni bilo s tem povezane katastrofe!