Tiskane izdaje
Ne vem, če ste opazili, a po nekaj zimskih mesecih je bil danes zjutraj spet precejšen ptičji direndaj. Danes, se pravi 12. marca, na gregorjevo, so se namreč po starem izročilu začeli ženiti ptički. In jaz sem ptičji ženitni posrednik.
To počnem že zelo dolgo, odkar pomnim. Kolikor se spomnim, je za to poskrbel že naš sosed inženir Žener, ki me je – poleg tega, da mi je vsakokrat, ko me je srečal, »zagrozil«, da mi bo z žeblji pribil štrleča ušesa – v prvih marčevskih dneh vedno povprašal, koliko ptičkov sem že oženil.
Seveda dolgo nisem vedel, za kaj pri tem gre, toda sčasoma sem se vdal v usodo in pohlevno prevzel vlogo ptičjega matičarja.
Pa to pred več kot 50 leti ni bilo vedno lahko opravilo. Vsi moji prijatelji so imeli vsaj kakšnega soimenjaka: Janeza, Petra, Jožeta, Tomaža, Aleša … Jaz pa sem bil sam, Gregorjev med mojimi vrstniki ni bilo. No, če sem natančen, sem poznal še dva Gregorja, nekega svetniškega papeža, ki me je vsako nedeljo strogo gledal s cerkvenega stropa, kot da ve za vse moje pobalinske grehe, ter ministra Gregorja iz Levstikovega Krpana oziroma s cesarskega dvora na Dunaju.
Verjemite, da to ni bila družba, ki sem si jo želel.
A čas teče, vse se spreminja in tudi v naše kraje prihajajo nova imena, v zadnjem času na primer Ajše, Tajre, Nicki, Maxi, Zare, Astrid, Larsi in podobna. Je pa tudi res, da se tudi sam ne morem pritoževati, saj imam v zadnjih letih vedno več ženitnih pomočnikov. Gregorjev nas je vse več in še prihajajo, čeprav ne več tako množično kot v 70. in 80. letih. Če verjamem bazi rojstnih imen statističnega urada, nas je 9564 in smo po priljubljenosti na 24. mestu. Tako zdaj, med drugim, eden izmed nas skrbi, da je vse v redu tudi v parlamentu in zaradi gregorjevske solidarnosti srčno upam, da jo bo bolje odnesel kot minister Gregor v prejšnji vladi.
Kakorkoli že, lahko ste brez skrbi, da bomo danes poženili vse za to godne ptičke in da bo v deželo spet prišla pomlad.
