Dobro jutro: Prebivalci sveta

Te dni se vračajo z dolgih ali povsem kratkih poti. Nekateri še pridejo prihodnje dni. Jan je bil na Fidžiju, Beba je jahala kamele pri Sfingi, Katarina je z domačini na jezeru Titikaka, Boris na Kolpi, Janko na Trgu sv. Petra, Jože rad zavije v newyorško MoMA, Marjan se potaplja v Akabi, Barbari sta pri srcu Petra in Wadi Rum, Jasna ostaja v Teotihuacanu, Marko je poslušal trubadurje na Stradunu, Anita je plula po Mekongu, Miran je hranil slone z zelenimi bananami v Laosu, Nataša je še na Rdečem trgu...

Kolikokrat so jih domačini prijazno postregli, kolikokrat so se izgubili, so jih opetnajstili, so počivali ob sončnih zahodih, visokih prepadih, ob povsem odstreljeni arhitekturi, v izgubljeni divjini... Doživeli so lepote in umazanijo, bogastvo in revščino, domiselnost in preproščino, grobost in naklonjenost.

Slovenci morajo potovati. Pa čeprav samo do sosednje doline, do prvega otoka in do prvega drugačnega narečja... Da se učijo miru, čistoče, lahkotnosti in toplejše besede, potrpežljivega čakanja na avtobus, si privoščijo mehkejšega kruha, slajšega sadja, dišečega vina, spoznavajo pisane ptice in ribe, druge začimbe, drugačne kroje oblačil, visoke račune. Ugotavljajo, da so povsod na tem svetu garali, preveč molili in zatirali čustva.

Slovenci so v tujini vedno tujci. Enkrat jih ovira španščina (Mi mojito en La Bodeguita...), drugič svahili in celo mandarinščina. Kako ločiš Kitajca od Japonca, Masaja od Berbera...? Zato se vedno radi vrnejo v svojo idilično, zeleno oazo pod Alpe, za spoznanje bolj zdravi, za spoznanje bolj prebivalci tega sveta.

Zato bi jim zdravniki morali predpisati vsaj dve potovanji na leto. Vsem po vrsti. Na recept! Pa čeprav samo do sosednje farne cerkvice in čeprav samo do Nabrežine blizu Trsta, od koder seže pogled do Ulcinja, Otranta, in če je dovolj jasno, tudi daleč skozi Gibraltar.