Lahko en človek, človek z obrobja mesta države tretjega sveta, na videz brez možnosti za prihodnost, poveže narod, razdeljen na dva pola, in doseže, da si v roko sežeta politična tekmeca, zaradi katerih je prebivalstvo vsak dan ujeto v poulično nasilje? V zgodovini ni bilo veliko primerov tovrstnih mirovnikov, a le eden je bil glasbenik, ki je stremel k revoluciji z reggae glasbo, rastafarijanec z Jamajke, ki si je želel le to, da barva kože ne bi bila več pomembna. »Rad bi videl, da bi človeštvo živelo skupaj – črnci, belci, Kitajci, vsi,« je dejal Bob Marley. Od njegove smrti je minilo 40 let.



Robert Nesta Marley bi bil letos star 76 let. Od njegove smrti je minilo že več let, kot jih je sam doživel. V svojem kratkem življenju je ta droben mož z dreadlocki, sin temnopolte matere in belskega očeta, torej mešanec, ki ni pripadal nobeni rasi, nagovarjal množice z neizmerno energijo in preprostimi besedili ter s tem dosegel več kot vse politične kampanje. Leta 1978, dobro leto po tistem, ko je preživel strelni napad, zaradi katerega je za nekaj časa zapustil Jamajko, so nemiri v politično razdvojeni državi, obteženi s težko zgodovino suženjstva, tako eskalirali, da sta stranki glavnih političnih tekmecev Michaela Manleyja (Ljudska narodna stranka – PNP, ki so jo imeli za komunistično) in Edwarda Seaga (Delavska stranka Jamajke – JLP, ki so ji pripisovali fašizem) pripravili mirovno konferenco, tej pa naj bi sledil mirovni koncert.



Ljudstvo je klicalo po Bobu Marleyju, hrepenelo je po enotnosti, in to je lahko prinesel samo on. Njihov junak se je oglasil iz Londona in obljubil, da se vrne v Kingston. »Moje življenje je pomembno le, če lahko pomagam številnim drugim ljudem. Če je omejeno le name in na mojo varnost, ga nočem,« je izjavil. Njegov prihod je na letališču pospremila množica, primerljiva s tisto, ki je leta 1966 pričakala etiopskega cesarja Haileja Selasija I. Rastafarijanci, versko gibanje, ki je v 30. letih 20. stoletja vzniknilo prav na Jamajki in ji je pripadal tudi Marley, imajo namreč nekdanjega etiopskega vladarja za temnopoltega mesijo.
 

Woodstock tretjega sveta

Koncert, ki so ga poimenovali One Love, a se ga je oprijel tudi naziv Woodstock tretjega sveta, je bil 22. aprila 1978. Obiskalo ga je več kot 30.000 ljudi. V dokumentarnem filmu Marley iz leta 2012 se je ostareli Edward Seaga še vedno čudil množici, ki jo je pritegnil ta reggae glasbenik. Na koncertu dobrih trideset let prej je bil njegov nasmeh bistveno manj sproščen. Med pesmijo Jamming z dolgim preigravanjem, ki ga je Bob Marley pogosto opremil z govori, je takrat vodilna politika nagovoril, naj pokažeta ljudstvu, da jima je mar, da sta se sposobna poenotiti: »Povem vama nekaj: če želimo uresničiti stvari, moramo držati skupaj. (…) Zato vabim vodilna človeka vseh nas sužnjev, da si sežeta v roke. Pokažita ljudem, da jih imata rada. Da se bomo združili. Da je vse v redu. (…) Ne znam dobro govoriti, a upam, da boste razumeli, kaj hočem povedati. Rad bi, da bi lahko na oder prišla Michael Manley in Edward Seaga. Želim si, da si sežeta v roke in pokažeta ljudem, da se bomo združili. Da bo vse v redu ...« Med tem navdihujočim nagovorom je bil še delček, ko je dejal: »Pazi, pazi, kaj počneš, poskušam nekaj sporočiti.« Tudi to se je zdelo kot opozorilo politikoma, čeprav je v resnici letelo na kitarista, ki je zaigral napačno noto.

Ljudstvo je bilo vzhičeno, med plesanjem Boba Marleyja, ki tega govora, kot je pozneje povedala njegova žena Rita, ni načrtoval, temveč se je porodil povsem spontano, sta na oder res prišla politika, v belih srajcah in z narejenim nasmeškom. Marley je prijel njuni roki, ju dvignil in sklenil. Vsi so bili kot eno, vsaj tisti trenutek.
 

Nasmehni se, Jamajka

Čeprav je Marley več čas poudarjal, da mu ni mar za nobeno politično stran, da ne podpira nobenega politika in je njegov cilj samo enotnost, enakost, enakopravnost vseh ljudi pod soncem, ne glede na barvo – ali z njegovimi besedami, »dokler človekova koža ne bo nič bolj pomembna kot barva njegovih oči«, je bilo prav zaradi tega ogroženo njegovo življenje. V želji, da bi prispeval k poenotenju Jamajčanov, je želel pripraviti dobrodelni koncert. Navdihnil ga je Stevie Wonder, s katerim je na še enem od prelomnih koncertov v Kingstonu oktobra 1975, Wonder Dream Concert, zapel dve pesmi, Superstition in I Shot The Sheriff.

Izkupiček koncerta, na katerem je Bob Marley zadnjič nastopil s skupino The Wailers (so pa še naprej skupaj ustvarjali), je bil deloma namenjen jamajškemu inštitutu za slepe. V tem duhu se je Marley tudi odločil, da bo pripravil dobrodelno prireditev. Povezal se je s takratnim premierom Manleyjem, ta pa je kmalu po oznanitvi koncerta Smile Jamaica in napovedi, da bo to 5. decembra 1976, razglasil volitve. Nenadoma se je Marley znašel sredi politične kampanje, kar je vodilo do tistega usodnega večera dva dni pred koncertom. Neznani moški so prišli na njegov dom in streljali nanj ter zadeli Marleyja, njegovo ženo Rito in menedžerja Dona Taylorja. Marleyja je izstrelek zadel v prsi in roko, a poškodbe niso bile hude, precej huje sta bila ranjena žena in menedžer, a sta k sreči preživela.



Koncert pa je obvisel v zraku. 80.000 ljudi se je zbralo, prišlo na prizorišče in čakalo. Še pet ur po tem, ko bi se koncert moral začeti. Marley je okleval, njegova skupina tudi. Naposled se je odločil in odšel pred množico, pred njo razprl srajco in pokazal rane ter obljubil eno pesem, ki se je zavlekla v uro in pol dolg koncert. Nihče ni streljal.
 

Eksodus

Takoj po tem koncertu je zapustil Jamajko. Naprej si je zatočišče našel v Nassauu na Bahamih, nato pa se je preselil v London, kjer je posnel enega svojih najuspešnejših albumov s pomenljivim naslovom Exodus, ki je ostal na vrhu britanskih lestvic albumov kar 56 tednov. V Londonu je ostal vse do tistega poziva leta 1978, naj pride na mirovni koncert v domovino.

Takrat je tudi izvedel, da ima raka. Pokazal se je le v obliki melanoma pod nohtom palca na nogi. Sprva je mislil, da je vzrok za bolečine poškodba med nogometom (bil je navdušen igralec, kjer koli so bili s kolegi glasbeniki, so vselej igrali nogomet, tekli in upoštevali pravila zdravega življenja, ki ga zapoveduje rastafarijanstvo), zato je odlašal z odhodom k zdravniku. Ko ga je naposled obiskal, je bila diagnoza jasna: maligni melanom. Palca si kot nastopajoči na odru in ljubitelj nogometa ni dovolil odrezati, zato se je kot rešilne bilke oprijel nasveta zdravnika, ki mu je zagotovil, da je povsem dovolj, če mu odstranijo noht in dele kože pod njim.
​
​Le nekaj mesecev zatem je Marley spet koncertiral; ob izidu albuma Uprising je šel na turnejo po Evropi, kjer je imel v Milanu z množico 100.000 ljudi svoj največji koncert, in jo nadaljeval v ZDA. V New Yorku je imel dva koncerta, potem pa se je med tekom po Centralnem parku sesedel. V bolnišnici so ugotovili, da se je rak razširil po vsem telesu. Zadnji koncert je imel septembra 1980 v Pittsburgu.

Trenutek, ko je zaradi kemoterapije izgubil dreadlocke, je bil po mnenju njegovih prijateljev eden najbolj žalostnih, kar so jih doživeli. Dreadlocki so bili njegova identiteta, kot je dejal v enem od intervjujev; lase si je pustil rasti takoj, ko je sicer krščansko vzgojeni fant sprejel rastafarijanstvo, z njim pa tudi kajenje marihuane ali zeli življenja, kakor jo imenujejo. Nenehno kajenje trave, zaradi katere so ga v Londonu aretirali ter njega in njegovo ekipo izjemno natančno in temeljito pregledovali na vsaki mejni kontroli, je tudi ena od Marleyjevih značilnosti. Podobno kot njegov svoboden odnos do zakonske zveze. Poročen je bil sicer s pevko Rito Anderson, ki ga je sprva kot del skupine The Wailers, nato pa kot del I Tree spremljala na koncertih. Z njo ima štiri potomce, vsi so postali glasbeniki, najbolj znani je Ziggy Marley. Vsega skupaj ima (uradno) enajst otrok s sedmimi ženskami; med njimi je Cindy Breakspeare, nekdanja mis Jamajke, s katero je preživel obdobje v Londonu in ima z njo sina Damiena, ki je ravno tako glasbenik.
 

Ne skrbi. Vse bo v redu

Tudi ko je izgubil dreadlocke, je Marley hotel živeti. Zadnje upanje je bila alternativna terapija na kliniki Josefa Isselsa na Bavarskem v Nemčiji. Po osmih mesecih je rak še vedno napredoval, zato se je odločil oditi domov. Prišel je le do Miamija. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je moralo letalo tam ustaviti. Tri dni pozneje, 11. maja 1981, je umrl.

Bob Marley je s skupino The Wailers, ki so jo sestavljali prijatelji iz geta (pozneje se je njena sestava sicer spremenila), izdal 13 studijskih albumov, prvi je bil leta 1965 The Wailing Wailers, zadnji Confrontation je bil izdan posthumno. Prva pesem, ki ga je ponesla z Jamajke in mu prinesla mednarodno slavo, je bila No woman, no cry. Med njegove največje uspešnice sodijo še I Shot the Sheriff, Could You Be Loved, Stir It Up, Jamming, Buffalo Soldier, Redemption Song, One Love … Album največjih uspešnic Legend iz leta 1984 je postal najbolje prodajani reggae album vseh časov.

Sporočila njegovih pesmi so brezčasna. »Osvobodite se miselnega suženjstva. Nihče drug, le vi sami lahko osvobodite svoje misli,« pravi v Redemption Song. Ali pa v večno ohrabrujoči pesmi Three Little Birds: »Ne skrbi. Vse bo v redu.«