Klaviature, ki so iz Londona romale v Kragujevac

V Muzeju novejše zgodovine ­Celje so pred tednom dni odprli razstavo Za domovino z rockom naprej! Jugo rock: slovensko-srbske paralele. Na ogled so glasbila, koncertna oblačila, plošče, kasete in drugi manjši osebni predmeti glasbenikov iz obdobja med letoma 1960 in 1991.

Gradivo je razdeljeno na štiri odre: mali, veliki, politični ter zaodrje. Prvi trije so namenjeni slovenski in srbski rock glasbi, zadnji pa predstavlja celjsko rock sceno. Pomembno vlogo pri nastanku razstave je imel Rok muzej iz Srbije, ki je prispeval velik del dokumentarnega gradiva in predmetov srbskih glasbenikov. Po ogledu razstave smo izbrali nekaj eksponatov, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin, in o njih poklepetali z avtorjem razstave Sebastjanom Webrom.

Klaviature znamke Hammond

V ozadju velikega odra je razstav­ljeno eno od najmarkantnejših glasbil na razstavi, na katero je svojčas igral srbski klaviaturist Laza Ristovski (pozor, to ni filmski igralec Lazar Ristovski!), eden od največjih virtuozov na tem glasbilu na območju nekdanje skupne države. Po anketi revije Pop Ekspres je bil več kot desetkrat zapored izbran za klaviaturista leta. Sloves je utrdil v skupini Smak iz Kragujevca, ko pa jo je leta 1976 na prigovarjanje Gorana Bregovića zapustil ter se pridružil Bijelemu dugmetu, je bil njegov prestop ena od najbolj udarnih novic v tistem času. Oziroma kot pravi Weber, to je bil »the prestop«. Nekateri so v njegovem početju videli izdajstvo, drugi so bili navdušeni, da se bo pridružil sarajevski skupini.



Klaviature znamke Hemmond je Ristovski kupil v Londonu od Steva Winwooda, člana skupine The Spencer Davis Group, ki je sodeloval s številnimi svetovnimi zvezdami, kot sta bila Eric Clapton in Jimi Hendrix. Je torej mogoče, da v Celju gostujejo klaviature, ki so si nekoč delile oder z legendarnima kitaristoma? »To je težko trditi, zadevo bi bilo treba bolje raziskati. Je pa možno. Morda bi bilo najbolje vprašati kar Winwooda,« je pristavil avtor razstave.

Ročno izdelani baskitari

Na malem odru leži črno-moder kovček z dvema baskitarama. Sta last Slaviše Pavlovića - Stanleyja, srbskega glasbenika, ki je sodeloval s številnimi skupinami: Galija, Jovan Maljoković Balkan Salsa Band, Kerber, Luis Kal …



Njuna posebnost je, da sta ročno izdelani, četudi tega na prvi pogled ne bi mogli reči. Ročna izdelava pravzaprav ni posebnost, saj takšni inštrumenti nekoč niso bili redkost. Glasbeniki, ki so premogli nekaj rokodelske spretnosti, so si tako pomagali, saj je bilo takrat bistveno težje priti do glasbil. »Prek pogovorov z ustvarjalci smo ugotovili, da je bila ta praksa pogosta tudi na slovenski sceni. Bendi iz šestdesetih let so, recimo, pogosto sami izdelovali bobne,« je povedal Weber.

Oblačila Kameleonov in Lačnega Franza

Kameleoni niso bili le velika glasbena uspešnica, temveč tudi modne ikone. S celjskim podjet­jem Toper so sklenili pogodbo za izdelavo raznobarvnih srajc z dolgim ovratnikom, ki jih je izrisal njihov klaviaturist Vanja Valič. Ker so bile narejene v prepoz­navnem slogu tega primorskega benda, so bile zelo priljubljene – tako zelo, da jih bojda niso mogli izdelovati dovolj hitro, da bi zadostili povpraševanju.



Poleg nekoliko novejše Valičeve kreacije – belega plašča s poudarjenim ovratnikom in enorednim zapenjanjem – je razstavljena še črna, po rokersko zdelana motoristična jakna Lačnega Franza. Avtor razstave meni, da je to eden od zaščitnih znakov Franza. Številne fotografije in videoposnetki, na katerih jo nosi pevec Zoran Predin, še danes krožijo po spletu.

Osebni predmeti Tomaža Hostnika

V vitrini političnega odra je razstav­ljenih nekaj osebnih predmetov Tomaža Hostnika, nekdanjega pevca zasedbe Laibach in enega izmed desetih soavtorjev manifesta 10 točk konventa, leta 1982 objavljenega v Novi reviji – med razstavljenimi predmeti je tudi rokopis tega dokumenta, poleg pa še Hostnikova članska izkaznica Zveze socialistične mladine Jugoslavije, rokavni trak s prepoznavnim črnim križem in šapka – vojaško pokrivalo, ki ga je Hostnik, oblečen v uniformo JLA, nosil na famoznem nastopu na festivalu Novi rock v Ljubljani septembra 1982, ki ga je odpel do konca, čeprav mu je sredi koncerta priletela v obraz steklenica in ga porezala. Tri mesece zatem je tedaj 21-letni pevec naredil samomor.



Predmete, ki jih je dobil od Hostnikove družine, sicer hrani Nani Poljanec, idejni vodja in kustos Ljudskega muzeja Rogaška Slatina. »So pomemben relikt tistega obdobja, ko je začel nastajati bend, ki je pustil največje sledi na slovenski rock sceni oziroma nekakšnem odklonu od nje,« je dejal Weber.

Revija Rock iz leta 1985

Rock je bil v osemdesetih ena od najbolj priljubljenih revij za popularno glasbo. Od časa do časa je izdala kakšen singel, ki so ga prejeli vsi naročniki in kupci. Tako je leta 1985 v Rocku pa tudi kje drugje izšla »singelca« YU rock misija – dobrodelni projekt, s katerim je Jugoslavija podprla Live Aid v organizaciji Boba Geldofa.



Podobno kot so Bono, Phil Collins, Sting in drugi zapeli Do They Know It's Christmas, Stevie Wonder, Ray Charles, Bruce Spring­steen in tako dalje pa We Are The World, so za lačne otroke v Afriki pesem Za milion godina zapeli Aki Rahimovski, Željko Bebek, Momčilo Bajagić - Bajaga, Slađana Milošević … ter Anja Rupel in Zoran Predin kot predstavnika najsevernejše republike Slovenije. »Revijo smo razstavili zato,« je pojasnil Weber, »ker predstavlja edino združitev jugoslovanske rock scene z dobrodelnim namenom. V takšni 'all star' zasedbi se glasbeniki niso združili ne prej ne potem – in se verjetno tudi nikoli več ne bodo.«
----------------------
Avtor je zaposlen v Delovnici.