Bazen v jezeru, slovenski hotel in kitajska pagoda sredi Alp
Turracher Höhe je samo eno od 30 smučišč na avstrijskem Koroškem. Ni najvišje, ni največje, ni niti najbolj moderno ali, recimo, najbliže Sloveniji. A gorski prelaz med Koroško in Štajersko, slabi dve uri vožnje iz Ljubljane, je vendarle nekaj posebnega. Veliko pripomorejo že naravne danosti njegove lege, nekaj pa sama organizacija turistične skupnosti z natančno določenimi pravili, ki jih upoštevajo vsi.
Na Turracher Höheju ni nikakršnih skrbi, ali bo snega dovolj. Zaradi svoje nadmorske višine je celo ena najzanesljivejših smučarskih regij v Avstriji, ki ima tudi veliko sončnih dni. Gre za pregledno in dostopno družinsko smučišče s širokimi progami, ki se ovijajo okoli jezera, številne hotelske in apartmajske namestitve so le nekaj korakov oddaljene od prve žičnice, poleg tega pa se skupaj s trendi – bodimo iskreni, redkokdo danes smuča ves dan – razvijajo različne druge aktivnosti: krpljanje, tek na smučeh, zimske pohodniške poti, sankanje in predvsem velnes. Statistika smučišča sicer ni nič posebnega: 16 vlečnic (posebej ponosni so na Wildkopfbahn, 600 metrov dolgo šestsedežnico, ki so jo za devet milijonov evrov postavili poleti) in 43 kilometrov prog. Marsikateri odličen smučar bo ob tem zavihal nos, a najde se tudi nekaj zahtevnejših prog, ob katerih so številne rustikalne smučarske koče s tipičnimi avstrijskimi ambienti in seveda precej tradicionalno kulinariko.
Ko se po vijugastih cestah skozi Bad Kleinkirchheim pripelješ na prelaz v pogorju Nockberge, to je zahodni del Krških Alp (Gurktaler Alpen), si že na višini 1800 metrov in najvišja žičnica Kornockbahn te odpelje skoraj na Kredarico oziroma 2200 metrov visoko. »Najboljši sneg šele pride,« pravi nekakšen smučarski vodnik, strežaj, animator ali po domače kar batler, ki ga tu predstavijo kot zaščitni znak regije. »Pisten Butlerji« že dve desetletji skrbijo za dobro počutje gostov, jih vodijo do najlepših kotičkov, razkrivajo skrite poti, priporočajo hrano in trikrat na dan sredi smučišča postrežejo s penino in prigrizki (skorajda neverjetno, a brezplačno iztočijo 90 steklenic na dan). Batler tudi s posebnim ponosom pokaže na gozd cemprinov ob smučišču. Tako imenovani švicarski bor ali kralj Alp namreč uspeva le na nadmorski višini med 1300 in 2300 metri, prav tu pa se pohvalijo z enim največjih gozdov. In s cemprinovim žganjem tudi.
Romantika ob jezeru
Turracher Höhe je te dni zasnežena romantična vasica ob jezeru, ki je dovolj zamrznjeno, da so po njem speljane tekaške in pohodniške poti. Poleg nekaterih večjih hotelov, o katerih se natanko ve, čemu so namenjeni (šport, gastronomija, velnes, romantika), je tu okoli 400 apartmajskih koč, ki nikoli ne samevajo v temi.
Pravilo je namreč tako, da morajo tudi zasebniki svoje nepremičnine večino časa oddajati, s tem se smučarskemu kraju omogoča razvoj, pove Slovenec Sebastijan Lupša, ki je s soprogo Katjo pred meseci v središču vasi odprl nov apartmajski hotel Alpin Peaks. Njuna zgodba je zanimiva, saj sta kot navdušena športnika pred desetletji iskala zemljišče v Kranjski Gori, a je bila »predraga, in sva se obrnila v Avstrijo«. Oba pohvalita avstrijski koncept turizma, kjer turistična skupnost poveže in vključi vse deležnike ter jih pritegne v nove projekte in promocijo. Tudi njiju so kot Slovenca odlično sprejeli, poiskala sta ponudbo, s katero menita, da sta v kraj prinesla nekaj novega; hotel ima namreč precej prostorne apartmaje z obveznim hotelskim zajtrkom, želita pa se usmeriti tudi v malce drugačno gastronomsko ponudbo za večerje in kosila.
Zamrznjeno jezero se zdi kljub vsemu glavni junak tega turističnega kotička Avstrije. Sredi jezera in sredi vasi poteka meja med Koroško in Štajersko, prav tako na smučišču vijugaš zdaj po eni, zdaj po drugi avstrijski zvezni deželi. In ko si na vrhu najvišje žičnice, v daljavi lahko vidiš Triglav in Mangart iz popolnoma drugačne perspektive kot običajno.
Dolgo časa so bili na Turracher Höheju le posamezne kmetije in prenočišča za gozdarje, dokler se v drugi polovici 20. stoletja ni pojavil turizem. Posebej zadnjih dvajset let je bil dosežen velik razvoj. Danes ima vasica na vrhu prelaza približno 30 stalnih prebivalcev, vse drugo so turistični delavci. Večina (Avstrijcev) se vozi na delo iz sosednjih mest, med hotelskim osebjem pa je zdaj veliko Madžarov, Čehov, Slovakov in prebivalcev z območij nekdanje Jugoslavije. Kot pove direktor hotela Schlosshotel Seewirt Stephan Weinberger, danes svojim zaposlenim nudijo vse, od nastanitve do šolanja za otroke, tečajev nemškega jezika, prav tako lahko koristijo vse ugodnosti hotela in smučišča. Se pa zimska in poletna sezona končata z mesecem dni odmora.
V vasici so na voljo trgovine s športno opremo, izposojevalnice smuči, pekarna, nekje stoji celo bankomat, toda picerije, gostilne ali trgovine s hrano ni. Zdi se, da so glavna družabna središča zvečer vendarle hoteli, kjer strežejo večerje tudi drugim gostom.
Glede na to, da je smučišče del Koroške smučarske vozovnice (velja za 30 smučišč, od Heiligenbluta do Silliana in od Nassfelda do Matreia oziroma za 801 kilometer prog in 267 žičnic), približno 27 odstotkov vseh smučarjev uporablja to karto.
Inovacija in orient
Posebna zvezda je tu štirizvezdični hotel Hochschober (imenovan po 3240 metrov visoki gori) na obali jezera. Znan je po ekstravagantnem razkošju; orientalskem hamamu, kitajski pagodi (v njej so čajnica, prostori za meditacije in druge daljnovzhodne tehnike vadbe in sproščanja ter center za tradicionalne kitajske medicine), otroški vili in knjižnici z več kot 3000 knjigami.
Hotel je od odprtja leta 1929 v lasti družine Leeb, ki zelo rada potuje. »Čeprav smo globoko zakoreninjeni v regijah avstrijske Koroške in Štajerske, smo predani popotniki, ki vedno iščemo ideje,« so zapisali na spletni strani. In ena izmed njihovih idej je prav posebna. Že 25 let ima hotel najviše ležeč zunanji bazen v Alpah ali tako imenovano kopalno jezero v jezeru. Nekdanji patriarh družine Peter Leeb je bil strasten plavalec in iskal je rešitev, kako bi lahko tudi pozimi plaval v jezeru, ki celo poleti ne doseže več kot 19 stopinj Celzija. Pomagali sta mu tehnika in fizika, po nekaterih pripovedih pa članek v časopisu, kjer je prebral, da voda z naraščanjem temperature postaja manj gosta.
Spoznal je, da bi bilo mogoče del jezera preprosto odrezati in segreti vodo v njem, ker se topla voda dvigne nad hladno. Bazen so zgradili leta 1995, ima plastične stene, ki preprečujejo mešanje ogrevane vode s preostalim delom jezera; drugo naredi fizika, ki ohranja toplo vodo na vrhu – kjer so plavalci –, hladna pa je spodaj. Edinstvena in patentirana tehnologija omogoča kopanje v jezeru pri temperaturi 30 °C vse leto, tudi ko je preostali del jezera zamrznjen. Hotel sodi med najboljše v Avstriji, celo na neki lestvici stotih najboljših na svetu se je že pojavil. Ko pa stojiš pod njim in gledaš v ročno izrezljane okraske kitajskega stolpa (delavce so pripeljali naravnost iz Kitajske), medtem ko za okni poteka kitajska čajna slovesnost, si rečeš: Je to sploh mogoče?!
