Je (bilo) v Celju dovolj mostov?
Mostovi so od nekdaj povezovali bregove, mesta, ljudi. Pričajo o znanju strokovnjakov različnih strok, da postavijo objekt, ki lahko nosi od najtežjih vlakovnih kompozicij do polnih tovornjakov. Kljub temu da je most znak povezovanja, pa je tudi razburjal. Kdo ga bo vzdrževal, kje ga bodo postavili, kakšen bo … Zadnja leta v Celju najbolj buri duhove tako imenovani viseči most, ki naj bi povezal Grajski in Miklavški hrib.
Naslov razstave in spremljajočega kataloga Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC) – Je bilo v Celju dovolj mostov? – tako lahko zveni provokativno, a pravzaprav gre za veliko in pomembno delo o celjski zgodovini, ki so jo vidno zaznamovali reke in potoki, katerih tok je že davno drugačen. Avtor razstave in kataloga dr. Bojan Himmelreich pravi, da ne gre za namerno provokacijo. Mostovi so ga začeli zanimati že pred dvajsetimi leti, ko je za kolegico iskal fotografije za razstavo o poplavah.
Razstava in katalog skupno obravnavata 29 mostov, ki so jih na Savinji, Voglajni, Koprivnici in Sušnici zgradili od sredine 19. stoletja do danes. V katalogu sicer vidimo tudi fotografiji pilotov mostu iz antike, ki so jih odkrili na območju sedanje Mariborske ceste, a tako daleč v ZAC ne segajo. Tudi ne obravnavajo Ložnice in Hudinje, ki sta danes precej bližje mestu kot Koprivnica in Sušnica, katerih strugi sta danes speljani mimo mesta, včasih pa sta obe tekli skozi mesto. Starejši se zagotovo še spominjajo Koprivnice, ki je tekla ob Vrunčevi cesti, Sušnica pa se je v Savinjo izlivala v bližini današnje knjižnice.
Ena večjih zanimivosti je povezana prav s Sušnico. Lastnik hotela Pri zamorcu, pozneje se je gostilna imenovala Ojstrica, zdaj je tam stavba Maksimilijan, je leta 1895 želel postaviti most za klanje. Protest Olepševalnega društva Celje je našel Himmelreich, piše v katalogu: »Opisa mostu ni, verjetno bi šlo za ozek objekt, ki bi bil namenjen klanju, pri katerem bi kri odtekla neposredno v Sušnico. Ta je namreč tekla tik ob zadnji steni hotela. Tja bi verjetno romali tudi vsi drugi ostanki živali, ki jih ni bilo moč uporabiti.«
Najstarejši kapucinski
V Celju še danes večkrat slišimo pozive, da bi vendarle znova zgradili kapucinski most. Ime je dobil po kapucinskem samostanu na Bregu z začetka 17. stoletja. A most je bil še starejši, razlaga Himmelreich. »Tudi v strokovni literaturi je zapisano, da je najstarejši most na Savinji verjetno kapucinski. Zagotovo je izpričan v 15. stoletju, Paolo Santonino ga opisuje v popotnih dnevnikih [leta 1487, op. p.], ampak verjetno je stal že prej. Domneva je, da veliko prej, ker ga povezujejo z leta 1224 zgrajenim mostom v Zidanem Mostu, ki je povečal pomen in obseg prometnih tokov te poti.«
A visoke vode, ki na Savinji nikoli niso bile redkost, so most večkrat odnesle ali vsaj močno poškodovale. Leta 1931 je mestna oblast začela pritiskati na bansko upravo, most je bil namreč na banovinski cesti, naj vendarle nekaj ukrenejo, saj se bo podrl ob prvi poplavi. Dve leti pozneje je komisija ugotavljala, da so bili razen petih pilotov vsi preostali popolnoma segniti in da bo naslednja poplava most v celoti odnesla. Triindvajset dni pozneje, 23. septembra leta 1933, se je to tudi zgodilo. Kot piše Himmelreich, je bila tega dne pri kapucinskem mostu višina vode 506 centimetrov, »kar je bilo največ v 52 letih opazovanja«.
Poplava je morda odnesla most, ne pa tudi volje. Še istega leta so začeli postavljati novega. Rok izgradnje je bil 60 koledarskih dni, kar so v celoti upoštevali, in promet je po njem stekel že 5. januarja leta 1934. Most je bil lesen, pilote so zabijali ročno. »V tem času so obstajali tudi drugi načini, recimo z giljotino. To je bila konstrukcija z napravo, podobno giljotini. Delavci so dvignili utež, ki je zdrsnila na pilot. Nemci pa so med okupacijo prinesli tudi malo napredka in so že tudi z neko električno napravo zabijali pilote, ko so delali Pantnerjev most na Polulah, ki ga danes ni več, tam, kjer pride cesta iz Pečovnika,« je dejal Himmelreich.
Rušili so zavezniki
Med drugo svetovno vojno je bil kapucinski most celo dvojni. Še enega tik ob njem so zgradili leta 1943. »Mostove so nam rušili zavezniki,« se nasmehne Himmelreich. Nemci so še en kapucinski most zgradili zaradi prometa. »Ti mostovi so bili široki od tri do štiri metre, pa če upoštevamo še meter pločnika, ne moreš imeti dvosmernega prometa. Oni so pa hoteli dvosmerni promet in so zgradili še en vzporedni most.« Po osvoboditvi je prvi most iz leta 1934 služil samo še pešcem. Glede na to, da je bil garancijski rok zanj samo eno leto, je še dolgo zdržal. Nemški most iz leta 1943 pa se je podrl že leta 1950, razlaga Himmelreich. »Preko njega se je pripeljal federal, to je ameriška znamka kamiona, težko naložen z lesom. V tem času namreč niso več vozili splavarji skozi Celje. Tovornjak je porušil most in zgradili so novega.«
Pantnerjev most na Polulah, ki so ga tudi zgradili med drugo svetovno vojno, bi morali že kmalu po vojni obnoviti, precej je bil namreč obremenjen zaradi odvoza premoga in apna iz tamkajšnjih apnenic. Za promet so ga zaprli leta 1959, a pešci so ga uporabljali še nekaj let. Prav ta most je dokaz, kako lahko mostovi razburjajo. Z njim so se ukvarjali na zborih volivcev, v pismih bralcev v lokalnem časopisu, na roditeljskih sestankih, saj je bil v bližini šole. Krajevna skupnost Pod gradom je celo zapisala, da so bili tamkajšnji ljudje »za časa NOB zelo aktivni in dali precejšnje število aktivnih borcev in se ne morejo začuditi in sprijazniti z dejstvom, da so na tem področju okupacijske nemške oblasti zgradile most, dočim naša oblast ni rešila več kot 10-letne prošnje ljudi«.
Recikliranje
Himmelreich opozarja na še eno zanimivost celjskih mostov. Ko so leta 1957 porušili kapucinskega, so ga dejansko prestavili v Lisce, kjer je danes most na Čopovi ulici. Že leta 1933 so material, ki je ostal od porušenega kapucinskega mostu, uporabili za Pallosovo brv preko Sušnice. Pri gradnji Pantnerjevega mostu so uporabili železne dele, ki so jih sneli s starih mostov in so jih hranili v mestnem skladišču.
Ljudje so bili za mostove bolj odgovorni, razlaga Himmelreich. »Ko so si zaželeli most, so ga sami postavili, potem pa so bili odgovorni za njegovo vzdrževanje. Če nisi recimo plačal letnega prispevka za vzdrževanje mostov, so ti prišli rubit. Imamo primer terjatve iz leta 1896 še v goldinarjih, pa tudi zapisnik o rubežu iz šestdesetih let 19. stoletja, ko so zarubili ali svinjo ali stensko uro ali pa voz.«
Zanimivosti v katalogu je ogromno. Da je cestni most na Bregu, kjer še danes poteka cesta proti Laškemu, 30. decembra leta 1956 odprl narodni heroj Franc Leskošek - Luka, in sicer tako, da je z varilnim aparatom prerezal železno vrv, ovito s trobojnico. Pa da so ob odprtju mostu čez Voglajno pri podvozu leta 1959 prvi vozniki, ki so se peljali čez, dobili vsak po eno steklenico penečega se vina. Ta most so sicer pozneje odstranili. Posebna so tudi številna pričevanja Celjanov. Med njimi tudi taka: »Med deskami na mostu čez Sušnico na Jurčičevi ulici so bili presledki in nekateri fantje iz Malgajeve ulice, ki smo se pod njim igrali, smo skozi te odprtine opazovali dekleta, ki so v krilih hodila nad našimi glavami.«
