Celje, kot ga vidijo županski kandidati
Kulturno-umetniško društvo Galerija Plevnik-Kronkowska je pred lokalnimi volitvami pripravilo festival celjske politične fotografije. Tako kot pred štirimi leti so županskim kandidatom razdelili fotoaparate za enkratno uporabo z navodilom, naj fotografirajo Celje, kot ga vidijo sami. Na razstavi, ki je po dogovoru na ogled v AQ Art studiu, je petnajst fotografij petih županskih kandidatov. Kandidati so bili tudi kritični, čeprav bi lahko sami postali župani in s tem del kritike.
Vsak kandidat – Bojan Šrot, Matija Kovač, Uroš Lesjak, Sandi Sendelbah in Primož Brvar – je posnel 27 fotografij. Pregledala sta jih fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner, ocenila njihovo sporočilnost in estetsko vrednost, nato pa izbrala tri najboljše fotografije vsakega kandidata. Colner je dejal, da termin politična fotografija pravzaprav sploh ne obstaja: »Festival v Celju je imel malo metaforičen pomen. Politična fotografija bi seveda lahko pomenila neko angažirano fotografijo, nenazadnje je vse, kar se zgodi okoli nas, politika. Vse je politično. Nepolitična umetnost, nepolitična fotografija skorajda ne obstajata.«
Festival politične fotografije ni slikal politikov, ampak so bili politiki oziroma županski kandidati tisti, ki so dobili priložnost. »Politiki, kandidati za politične funkcije so običajno tisti, ki jih javnost, fotografi ali novinarji kritizirajo. Tu se je prizma obrnila in so oni sami dobili škarje in platno. Pokazali so, kako vidijo Celje. Politična fotografija je lahko tudi to – kako politična elita ali kandidati zanjo vidijo svet okoli sebe. Rezultati so bili fascinantni,« je dejal Colner.
Najbolj zaželen pogled
Fotografije ne bi mogle biti bolj različne. Od veselih selfijev do selfijev s protikandidati, od družbenokritičnih do dokumentarnih, kot je denimo fotografija Uroša Lesjaka, ki je slikal središče Celja z zvezdo z napisom »Gremo volit!« za vse volitve in bližajoče se referendume. Sandi Sendelbah je bil najbolj kritičen s fotografijami opustelega zemljišča in ceste v gradnji, pa nikogar, ki jo gradi. Podpisov k fotografijam namenoma ni, je pojasnil Matija Plevnik iz KUD Galerija Plevnik-Kronkowska: »Fotografija je najbolj množičen izrazni medij na svetu, pa tudi najbolj zlorabljen. Zaradi uporabe analognega medija smo se temu ognili. Je pa možno tudi s podpisi popolnoma spremeniti fokus in nagovarjati nekaj čisto drugega, tako smo se ognili tudi temu. To je meja, da fotografija sama tvori mejo etičnega in neetičnega oziroma spornega ali nespornega.«
Fotografije so tudi zelo dokumentarne, kot je denimo fotografija Primoža Brvarja z ženskega evropskega rokometnega prvenstva, Celje je bilo namreč gostitelj skupinskega dela. Matija Kovač, ki še ostaja kandidat za drugi krog županskih volitev, je fotografiral pogled na Stari grad, v ospredju je fontana s krožiščem, enim od mnogih v mestu. Plevnik spomni, da pod gradom ni visečega mostu: »Morda je kandidat hotel opozoriti na to.« Župan Bojan Šrot, ki ga čaka drugi krog, je med drugim poslal fotografijo razgleda iz županske pisarne. »Koncept razstave, ki smo jo postavili z Jako Babnikom in Miho Colnerjem, je tak, da je ta fotografija na eni steni, na nasprotni steni pa so fotografije preostalih kandidatov, ki zrejo na ta objekt poželenja – razgled iz županove pisarne,« je pojasnil Plevnik.
Širši kontekst
Festival celjske politične fotografije je Galerija Plevnik-Kronkowska organizirala drugič, prvič pred lokalnimi volitvami leta 2018. Že takrat so izbrali analogni medij, pojasnjuje Plevnik: »Z analognim fotografskim aparatom za enkratno uporabo ne moreš delati čudežev. To je bila načrtna izbira, da je čim manj možnosti manipulacij. Če bi jim dali digitalni medij, bi verjetno dobili še večji Gardaland, kot je Gardaland, v katerem živimo.« Podobna pravila so veljala letos in bodo tudi v prihodnje. Letošnji festival namreč ni bil zadnji, razlaga Plevnik: »Glavni namen je, da vsaka štiri leta dobimo gradivo in čez dvajset, trideset let bomo imeli neki strnjen vpogled. To bomo ob zaključku projekta v digitalni obliki darovali Muzeju novejše zgodovine Celje, natančneje Fotohiši Pelikan, da bodo imeli presek vseh županskih kandidatov.«
Načrt je bil letos še bolj velikopotezen. Že pred državnozborskimi volitvami so pozvali vse politične stranke in liste, ki so kandidirale, da bi sodelovale pri vseslovenskem festivalu politične fotografije. Zadeva je propadla zaradi neodzivnosti strank, pojasnjuje Plevnik: »Nekatere stranke se že na začetku niso odzvale, druge so se odzvale in potem izgubile fotoaparat oziroma ga niso poslale nazaj, tako se je za njimi zabrisala vsaka sled. Zato smo se potem omejili na lokalne volitve in na mestno občino Celje. Mogoče je bilo tudi lažje, ker večino ljudi poznam in jih je bilo lažje nagovoriti. V primeru državnozborskih volitev je zanimivo, da so se največje stranke najslabše odzvale.«
Soočanje z lastno angažiranostjo
Fotografija daje veliko možnosti. Po Colnerjevih besedah mnoge fotografije celjskih županskih kandidatov še zdaleč niso slabe. Fotoaparat za enkratno uporabo, pri katerem ne moreš pogledati, kaj si posnel, in izbrisati slabih fotografij, poleg tega ne zmore kakovostnih posnetkov, je zelo omejujoč sam po sebi. Kljub temu pa se med kandidati lahko skrivajo fotografski talenti, pravi Colner: »Fotografija je izjemen medij, ki je zelo inkluziven. Vsak je pravzaprav lahko fotograf, ni treba biti toliko tehnično spreten, da se naredi dobra fotografija. V tem pogledu je fotografija demokratičen medij, ki ga lahko vsakdo uporablja, zato je veliko v sami ideji. Seveda je pomembna tudi izvedba, ampak če je ideja dobra, lahko izvedba nekoliko šepa, pa bo vseeno delovalo.«
Pri županskih kandidatih, sploh pri dveh, ki sta še ostala, pa je še pomemben kavelj, zaključuje Colner: »Kdor bo izbran na volitvah, bo stopil na pozicijo, ko se bo moral soočiti tudi s svojo angažiranostjo, ki jo je izkazal skozi fotografijo. Zato se mi zdi to precej briljantna stvar.«
