Arhitektura za ježe
Na našem vrtu so ježi dobili vse, kar potrebujejo: špranjo pod vrtnimi vrati, skozi katero nemoteno prehajajo, temno noč, ker še nisem kupila vrtnih luči, za bonus pa še ljubiteljico (skoraj) vsega živega.
Odpri galerijo
Vse "nepopolnosti", ki so me na vrtu motile, so za ježe popolna rešitev. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
V zadnjem Dobrem jutru sem pisala o obilnem ježu Silvu, ki si je zgradil brlog na našem vrtu. Ko se je naposled prikazal iz njega, se je pokazalo, da je Silvo Silva, ki je na svet spravila štiri ježke. Ti so imeli na sebi še veliko več drugih bitij, a o njih raje ne bi.
Blažena sem vsako jutro opazovala bodečo družinico. Silva je, utrujena od dojenja, običajno s tri četrt telesa gledala iz zemljanke, kakor sem poimenovala njen brlog, in omotično mežikala, malčki v notranjosti, ki so bili vsak dan večji, pa so lezli eden po drugem, dokler niso nekega dne previdno – a prav nič tiho – prilezli ven.
Po nekaj poskusnih sprehodih, vsakim dlje od zemljanke, je družinica lepega dne z vrta izginila. Ježi si naredijo več bivališč – kot Slovenci vikendov –, med katerimi se selijo, zato sem upala, da se bodo še kaj oglasili. In nekega dne so ob mraku res prilomastili. Malčki so bili samo še trije. Eden je verjetno končal pod kolesi avtomobila, sem žalostno zaključila, a bila vesela preostalih.
Prebrala sem, da se ne branijo mačje ali pasje hrane, potrebujejo vodo, mleko pa mora biti brez laktoze. Moj nagon po hranjenju drugih – počutila sem se kot kakšen feeder [Američani ta izraz uporabljajo za moške, ki imajo radi »velike« punce, zato svoje partnerke hranijo, dokler se ne morejo več premikati] – je bil nagrajen, ko so bile zjutraj vse posodice prazne. Vsak dan jim bom kupila konzervo mačje hrane, samo da bodo čim dlje ostali pri meni, bolhe gor ali dol, sem se odločila.
Sem pa razmišljala, zakaj so si sploh izbrali naš vrt za enega od domovanj. Ježi v Ljubljani niso redki, a v kakšnih drugih mestih kakšne druge države, ki si je kakovostno uničila naravo, so v dramatičnem upadu. V Veliki Britaniji kroži peticija, s katero si prizadevajo za to, da bi jim zagotovili boljše razmere v mestih z obveznimi luknjami v ograjah novogradenj. Nočne lovce moti tudi svetlobno onesnaževanje.
Na našem vrtu so dobili vse, kar potrebujejo – vse to me je doslej motilo: špranjo pod vrtnimi vrati, skozi katero nemoteno prehajajo, temno noč, ker še nisem kupila vrtnih luči, za bonus pa še ljubiteljico (skoraj) vsega živega. Zdaj vem: ko bom preurejala vrt, bodo te »napake« ostale. Lepota je v nepopolnosti, noč, ki jo razsvetljujejo zvezde, pa pričara najlepše trenutke.
Preberite še: Zemljanka
Blažena sem vsako jutro opazovala bodečo družinico. Silva je, utrujena od dojenja, običajno s tri četrt telesa gledala iz zemljanke, kakor sem poimenovala njen brlog, in omotično mežikala, malčki v notranjosti, ki so bili vsak dan večji, pa so lezli eden po drugem, dokler niso nekega dne previdno – a prav nič tiho – prilezli ven.
Po nekaj poskusnih sprehodih, vsakim dlje od zemljanke, je družinica lepega dne z vrta izginila. Ježi si naredijo več bivališč – kot Slovenci vikendov –, med katerimi se selijo, zato sem upala, da se bodo še kaj oglasili. In nekega dne so ob mraku res prilomastili. Malčki so bili samo še trije. Eden je verjetno končal pod kolesi avtomobila, sem žalostno zaključila, a bila vesela preostalih.
Prebrala sem, da se ne branijo mačje ali pasje hrane, potrebujejo vodo, mleko pa mora biti brez laktoze. Moj nagon po hranjenju drugih – počutila sem se kot kakšen feeder [Američani ta izraz uporabljajo za moške, ki imajo radi »velike« punce, zato svoje partnerke hranijo, dokler se ne morejo več premikati] – je bil nagrajen, ko so bile zjutraj vse posodice prazne. Vsak dan jim bom kupila konzervo mačje hrane, samo da bodo čim dlje ostali pri meni, bolhe gor ali dol, sem se odločila.
Sem pa razmišljala, zakaj so si sploh izbrali naš vrt za enega od domovanj. Ježi v Ljubljani niso redki, a v kakšnih drugih mestih kakšne druge države, ki si je kakovostno uničila naravo, so v dramatičnem upadu. V Veliki Britaniji kroži peticija, s katero si prizadevajo za to, da bi jim zagotovili boljše razmere v mestih z obveznimi luknjami v ograjah novogradenj. Nočne lovce moti tudi svetlobno onesnaževanje.
Na našem vrtu so dobili vse, kar potrebujejo – vse to me je doslej motilo: špranjo pod vrtnimi vrati, skozi katero nemoteno prehajajo, temno noč, ker še nisem kupila vrtnih luči, za bonus pa še ljubiteljico (skoraj) vsega živega. Zdaj vem: ko bom preurejala vrt, bodo te »napake« ostale. Lepota je v nepopolnosti, noč, ki jo razsvetljujejo zvezde, pa pričara najlepše trenutke.
Preberite še: Zemljanka
