Britanski muzej poziva k vračilu ukradenega zlata in draguljev
Sredi avgusta je svet umetnosti pretresla novica, da je bilo pogrešanih, ukradenih ali poškodovanih kar dva tisoč starodavnih umetnin iz zbirke Britanskega muzeja. Nekaj dni zatem so odpustili enega od domnevno v škandal vpletenih kustosov, dolgoletni direktor Hartwig Fischer pa je odstopil z besedami, da se niso primerno in pravočasno odzvali na namige o krajah. Te so se začele dogajati že leta 2021.
Takrat je danski prodajalec umetnin v eni od spletnih trgovin opazil kose, ki bi lahko bili iz Britanskega muzeja, a ga takrat niso vzeli prav zelo resno. Med izginulimi oziroma poškodovanimi dragocenimi muzejskimi predmeti gre za večinoma antične, starogrške in starorimske, pa tudi prazgodovinske artefakte iz zlata in drugih kovin, predvsem nakit z dragimi in poldragimi kamni.
Do zdaj vrnjenih šestdeset umetnin
Britanski muzej je še vedno pod drobnogledom policije, da bi odkrili krivca, hkrati pa prosi za pomoč javnost, tudi strokovno, da bi pogrešane dragocene predmete čim prej našli. Prav zato je na svoji spletni strani na povezavi https://www.britishmuseum.org/our-work/departments/recovery-missing-items včeraj objavila zelo podobne predmete iz zbirk, kot so uhani, zapestnice in prstani, da bi jih morebitni sedanji lastniki lahko lažje prepoznali.
Preveč natančnih podatkov ne želijo deliti, saj se bojijo, da bi jih kdo uporabil v slabi veri. Predsednik kuratorjev Britanskega muzeja George Osborne, tudi nekdanji finančni minister in časopisni urednik, je dejal, da se trudijo popraviti napake in stavijo predvsem na poštenost ljudi. Do zdaj so dobili nazaj šestdeset umetnin, tristo pa je bilo prepoznanih in so v procesu vračanja.
Britanski muzej, ki deluje od leta 1753, je sicer že vrsto let deležen kritik in vse močnejših pritiskov z vseh koncev sveta, med drugim iz Grčije, v zadnjem času pa tudi iz Kitajske, saj vztraja pri politiki, da zakladov v svojih bogatih zbirkah ne želi vrniti tja, od koder izhajajo. Argument, da so bili prav tako ukradeni oziroma pridobljeni na sporen način, predvsem med britansko kolonizacijo, zavračajo, saj verjamejo, da so umetnine pri njih najbolj na varnem in spoštovane.
