Slovenski alpinisti preplezali prvenstveno smer na Pomlaco
Slovenski alpinisti Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik so konec oktobra v Himalaji preplezali 1100 metrov dolgo prvenstveno smer na 6180 metrov visoko goro Pomlaco.
Prvi cilj letošnje jesenske odprave je bil skoraj 7000 metrov visok Tengi Ragi Tau (6938 metrov), so sporočili s Planinske zveze Slovenije. Nahaja se v nepalskem delu Himalaje na meji med dolinama Rolwaling in dolino Thame. Dostop v dolino Thame je v začetnem delu skupen s potjo, ki vodi pod Everest.
Trije izkušeni plezalci, ki so že plezali skupaj tako doma v slovenskih gorah kot v Južni Ameriki, tudi nekdanji člani Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR), so med aklimatizacijo opazili še eno zanimivo možnost: Pomlaca. To je manj znani 6180 metrov visok vrh, ki se imenuje tudi Ngole East.
»Precej presenetljivo je najti še tako neraziskan vrh v priljubljeni dolini Khumbu, a prvi razlog je, da je Pomlaca v senci veliko večjih vrhov. Drugi razlog je, da je težko najti pot do vznožja gore. Pet ur smo iskali pot med seraki. A nepoznana gora nas je omrežila in odpovedali smo se osnovnemu cilju, na katerega smo se pripravljali več mesecev, ter osredotočenost preusmerili na novo goro,« je povedal vodja odprave Matija Volontar.
Bor Levičnik je dodal: »Začetek našega potovanja v Nepalu se je začel v dežju, blatu in nervoznem čakanju na izboljšanje vremena. Notranji let je bil odpovedan in tako smo si podaljšali pot v bazo za štiri dni. V bazi je po 12 dneh dež končno ponehal in začeli smo se aklimatizirati. Prvič smo si imeli tudi možnost ogledati hribe, ki obdajajo dolino Thame, in kmalu je našo pozornost pritegnila zahodna stena šesttisočaka Pomlaca. Motivacija za popolnoma nedotaknjeno in plezalsko zanimivo steno je bila večja od načrtovanega cilja, tako smo se odločili za poskus.«
»Prva tretjina stene je precej strma oziroma navpična, večinoma smo plezali po zbitem snegu, ledu in nekaj tudi po skali. Ves čas je bilo med 70 in 90 stopinjami naklona. Srednji del stene je bil malenkost položnejši, vendar nas je iskanje primernih prehodov dodobra zaposlilo. Za premagovanje vršnega grebena smo večinoma plezali po skali, z izjemo zadnjih 50 metrov, ko se je teren postopoma položil in nas pripeljal na vrh Pomlace 6180 metrov. Po dobrih osmih urah plezanja smo tako stopili na vrh. Izjemen občutek! Izbrali smo drug sestop, ki sledi grebenu v smeri vzhoda prek bolj ali manj izpostavljenih snežnih in skalnih vesin. Razmere v steni so bile, z izjemo kratkega odstavka v srednjem delu, zelo dobre, kar nam je omogočilo hitro napredovanje in izvedbo ture v dveh dneh. Pripravili smo se namreč na tridnevno turo,« je pojasnil Matija Volontar. Ekipa se je nato vrnila v svojo bazo v vasi Thyangbo.
Smer so, kot so pojasnili pri PZS, poimenovali Screaming Barfies – to je tisti zelo boleč občutek, ki ga dobiš v prstih, ko po otrplosti od mraza v telesu ponovno začne krožiti kri. »Smer ponavadi dobi ime po prigodi, ki se zgodi med samim plezanjem. Tokrat je bil med plezanjem peklenski mraz, ki je vzbudil krike ob vračanju krvi v ude,« so pojasnili mladi alpinisti.
Preplezana nova smer, a vrh že osvojen
Četudi so bili sprva zaradi govoric lokalnih prebivalcev mnenja, da so preplezali deviški vrh Pomlace, kar so jim tudi potrdili kronisti nepalskih odprav (Himalayan Database) v Katmanduju, so kasneje ugotovili, da to ne drži popolnoma. »Po več urah brskanja po spletu in kontaktiranju različnih ljudi sem le prišel do informacije, da nismo prvi, ki smo osvojili ta vrh. Francoska ekipa je leta 2005 že stala na vrhu. Drži pa, da smo prvi, ki smo preplezali zahodno steno,« je dodal vodja odprave Matija Volontar.
Pri tem je dodal, da so »na začetku mislili, da je vrh neosvojen, vendar se je po obsežnem brskanju izkazalo drugače. To seveda ničesar ne spremeni. Glavna motivacija za plezanje je bila nova smer, čez nepreplezano steno. Na novo osvojen vrh bi bil le jagoda na torti. Razlog, da so predstavniki Himalaya Database prvotno potrdili deviškost vrha, je ta, da so iskali pod napačnimi gesli in zapisa o osvojenem vrhu niso našli v svoji bazi.«
Vtisi članov odprave
Bor Levičnik: »En mesec Himalaje ponuja doživetje, ki se mi je vtisnilo v spomin za zelo dolgo časa. Med spomine štejem tako majhna zmagoslavja kot spodrsljaje, s katerimi sem se redno spopadal. V tej deželi velikanov sem imel nenadoma ogromno časa za posvečanje svojim mislim, kar je precejšen šok za nekoga, ki ima vsakdan komaj kaj časa pogledati na uro. Tam pa je najmanjša časovna enota dan. V goratih vasicah se celotno življenje vrti okoli te miselnosti in živčnost, ki smo je navajeni, dostikrat zamenjajo preprost nasmeh, skomig z rameni ter misel: »Ah, belček, nikamor se ne mudi.«
Matija Volontar: »Vesel sem, da je pri odločitvi o zamenjavi cilja prevladala negotovost le-tega. To nam je omogočilo, da smo se znebili vseh morebitnih predsodkov in samo uživali v podvigu. Mogoče uspe, mogoče ne. Na koncu se je naš skok v neznano obrestoval. In to močno. Splezali smo prvenstveno smer čez deviško steno v dobrih razmerah. Še zdaj ne morem popolnoma dojeti, koliko stvari se je moralo poklopiti, da nam je to uspelo.«
Žiga Oražem: »Ni nam šlo vse tako, kot smo si zamislili, ampak smo se prilagodili, spremenili prvotne načrte in uspeli. Na poti smo imeli par nesoglasij, ki smo jih uspešno premagali.«
